»Aseksualen kurbenhaus«
izsek iz Hiše ljubezni (S1E10)
Sezona ljubezni se je zaključila – pretekli četrtek je luč sveta namreč ugledala deseta epizoda (prve sezone) Voyove vroče novosti, Hiša ljubezni. Serija, ki odstira tančico zgod in nezgod prve slovenske legalne javne hiše, fiktivne seveda. Premisa ni kompleksna: po finančnem propadu enega od protagonistov je bila odločitev logična: ustanovitev lastnega podjetja. Tako kot so junaki Posel je posel zagnali Ultraservis, tako kot sta v Pravi biznis protagonista zavihtela lastni »biznis«, ali kot sta v Brat bratu brata krmarila svojo maloprodajno sanjarijo, tudi Hiša ljubezni stopa po istih prehojenih poteh. Absurden poslovni načrt kot izhodišče za slap komičnih nesporazumov tokrat tvori najstarejša obrt na svetu.
Domišljija ustvarjalcev serije, pod katero sta v največji meri podpisana Luka Štigl in Sanja Raičević, na prvi pogled tako ne seže dlje od klišejev, ki zaznamujejo kratkomalo vse sitkome, umeščene v prijateljsko-sodelavske kontekste. Zapleti, ki smo jim priča, tako ustrezajo že znanim: finančna inšpekcija, sumljivi posli, ljubezenski trikotniki med rdečimi lučmi, napadi konkurence, grožnje prevzema in skorajšnji stečaj. Primarni vir komičnosti v nanizanki pa je prav kontrastnost vsakdanjega z nevsakdanjim, torej podjetniških tegob z ljubezenskim poslom.
Raznolik ansambel serije prinaša paleto znucanih arhetipov, ki pa se večinoma uspešno izognejo typecastingu, čemur je naša televizijska produkcija sicer tako naklonjena. Matej Puc je ljubki bebec; Karin Komljanec rigidna direktorica, ki si preprosto ne zna privoščiti oddiha; Luka Cimprič dostavljalec, ki iz neznanega razloga ženske spravlja ob pamet; Aleksandar Rajaković majster, ki vse zrihta; Zala Đurić pa širokooka naivka. Še najbolj izvirna lika v ansamblu sta Zvezdana Mlakar kot izkušena, rahlo starokopitna veteranka posla in Mila Fürst kot politično korekten glas razuma. V kontrast ekipi kupleraja pa se postavlja antagonist Gregor Gruden, prebrisan posojevalec denarja, ki je vedno korak pred junaki in jih z neizprosno vztrajnostjo drži v šahu.
Z izjemo lesenega Grudna vsi igralci svojim likom vdihnejo nekaj, kar njihove like povzdigne iz šablonskega. Bodisi s premetenimi dialogi, bodisi značilnimi tiki – mankajo samo še catchphrasi. Poleg tega vsak od likov dobi priložnost, da zasije posebej. Večina epizod namreč sledi trem zgodbam, ki se bolje ali slabše prepletejo v isto moralko, glavna zgodba pa vselej sledi drugemu od protagonistov, kar vsem likom nadene nekaj kompleksnosti. Domiselna režija, ki bolj pristoji dramskim serijam — denimo Območje brez signala – kot sitkomom, pa ni tako prisotna v stapljanju različnih tonov nanizanke, ker kar nekaj epizod namesto poudarka na komičnosti izzveni v nič-kaj-smešni tragičnosti.
Vizualno ustvarjalcem Hiše ljubezni kljub omejenostim, ki običajno pritičejo televizijski produkciji, uspe ustvariti atraktivno vizualno govorico, s seksi osvetljavo, preudarno rabo bližnjih in širših planov ter različnih scenaristično–montažnih tehnik. Za razliko od Voyevih limonadnic je v Hiši ljubezni več prikazanega kot povedanega. Vešča raba fantazijskih sekvenc odpira prostor za razne komične, celo nadrealne elemente, medtem ko prevečkrat izrabljeno sredstvo flashbackov, ki nadomestijo sleherno reminiscenco, izpade dezorientirajoče. K občutku dezorientiranosti pa pripomorejo tudi sicer lepi zračni posnetki dogajalnega prostora Ljubljane med prizori, ki naslovno hišo enkrat umeščajo v Savca, drugič v Trnovo, tretjič na Tabor.
Zaradi vključevanja — če že ne tabuiziranih, pa stigmatiziranih — tematik, kot so revščina, spolno delo in lezbištvo, velja nekaj besed nameniti tudi vprašanju reprezentacije. Najbolj clickbaitovska med tematikami je seveda spolno delo, ki je v zgodbo vpeto povsem mimogrede. S tem serija kljub starostni omejitvi ostaja zelo prijazna za celo družino, in skorajda afirmativna do prakse spolnega dela. Just another business, kot je v rubriki Jutranji pogovori povedal Štigl. Stvarnim aktivistkam s tega področja pa bi kljub poskusu destigmatizacije serija znala v grlih pustiti cmok, ker je zaradi svoje površinskosti precej oddaljena od stvarnosti. Trenutno je spolno delo v Sloveniji dekriminalizirano, kar je v skladu s smernicami, ki jih predlaga Amnesty international, a trenutna zakonska ureditev delavkam še vedno onemogoča združevanje in organizacijo. Realnih rešitev za izboljšanje pogojev dela spolnih delavk v Sloveniji serija ne predlaga.
Prav tako nobenega stika s stvarnostjo nima upodobitev revščine. Medtem ko ljudje na socialnem dnu izkušajo odrekanje, stigmo, kronično utrujenost in osamljenost, denar v Hiši ljubezni z lahkoto pride in gre. Uvodoma omenjen protagonist v upodobitvi Mateja Puca denimo v enem tednu uspe zaslužiti dovolj denarja za odplačilo dolga, a ga še isto epizodo tudi nespametno zakocka. V nadaljevanju denar zasluži s krajo psov po Rožni dolini in pobiranjem denarnih nagrad, s katerimi potem odplača kazen policije. Revščino tako namesto socialnega problema serija upodablja kot osebno okoliščino nepreudarnega ravnanja z denarjem.
V reprezentaciji lezbištva želi nanizanka preskočiti nekaj etap v razvoju televizijske upodobitve te identitete. Lik Mile Fürst polovico sezone namreč prek niti-ne-tako-dvoumnih označevalcev vzpostavlja kot lezbijko, le za to, da nas v šesti epizodi preseneti prizor, ko se pred svojo družino razkrije kot straight. Bolj kot kritika dotične serije, ki ji še vedno ne odpustimo, da je zamudila priložnost postati prva slovenska komična tv serija z rednim lezbičnim likom, gre za problem širše TV produkcije. Slednja namreč na meta način kritizira klišejske prikaze lezbištva, ki pa jih v slovenski produkciji sploh nimamo.
Revščina, spolno delo in nenormativne spolne in seksualne identitete so v stvarnem svetu dostikrat prepletene v medpresečno mrežo diskriminiranosti, Hiša ljubezni pa je zgrešila priložnost za njihovo resno destigmatiziranje. Prav tako pri vsaki od njih ostane nekoliko površinska. V naslovni ustanovi denimo ne zaposlujejo ne-heteroseksualnih ali ne-cisspolnih delavk, kaj šele nudijo ponudbo, ki ni povsem vanilla. Slednje bi lahko bilo izrabljeno tudi za zares sveže šale in komične situacije, ki jim v slovenskih sitkomih še nismo bile priča. Zato ne preseneča, da so najuspešnejše šale v prvi sezoni nanizanke prav tiste, ki izhajajo iz še neizčrpanega potenciala sveta spolnega dela.
Z zanimanjem drugo sezono pričakuje in se sprašuje, če je bil vložek 7,99-evrske mesečne naročnine z DDV vreden, Metod.
Uporabljena glasbena podlaga: Midnight Commando: Sax Commando (vir: Free Music Archive, licenca za uporabo: Creative Commons)
Dodaj komentar
Komentiraj