Torinski konj je zadnji film vplivnega madžarskega režiserja Béle Tarra, ki je od poznih sedemdesetih pa do danes nanizal vsaj za ducat filmov. Na začetku svoje kariere je Bela Tarr ubral bolj realističen pristop, ki ga je kasneje spremenil v bolj metafizičnega. Filozofske prvine v njegovih filmih so vidne tako po vsebini kot po tehniki, zato ga mnogi kujejo v zvezde kot enega izmed rešiteljev sodobnega kina. Res je, da so režiserji, kot je Tarr, zelo redki, če ne že kar izumrli, ravno zato je pomembno, da se njihova dela pogleda od bližje.

Bela Tarr sam zase pravi, da je nanj najbolj vplival nekoliko starejši Rainer Werner Fassbinder, lahko pa bi dodali vsaj še Andreia Tarkovskya, ki je tudi rad uporabljal tako dolge kadre kot tudi metafizično tematiko. Tarr je mojster dolgih kadrov, kar je vidno tudi pri Torinskem konju, vendar ne tako eksplicitno, kot v kakšnem filmu prej. Film Satantango je snemal več kot sedem let, gre pa za eno izmed njegovih temeljnih del. Več kot sedem urni film vsebuje veliko dolgih kadrov, kot vsi njegovi poznejši filmi, kadri pa so dolgi tudi krepko čez 10 minut. Gre za zelo zahteven in zamuden način snemanja, saj lahko traja več tednov ali celo mesecev, da se posname tako dolg kader.

Tudi Torinski konj je posnet v takšni tehniki, čeprav je dolg samo dve uri in pol. Film je izmišljena zgodba o konju, vendar ne kateremkoli konju, ampak o konju iz anekdote, ki jo poznamo iz Nietzschejevega življenja. Leta 1889 je Friederich Nietzsche potoval v Torino v Italiji, kjer naj bi bil priča krutemu ravnanju s konjem. Na cesti je nek kočijaž kruto bičal konja, Nietzsche se je konju vrgel okoli vratu in s tem preprečil nadaljnje bičanje. V naslednjem mesecu je Nietzsche zbolel in do smrti preživel v postelji v oskrbi družine. Film govori o tem, kaj se je zgodilo konju, njegovemu lastniku in družini, pri čemer uporablja dosti simbolike in gradi na zaporednih, večkrat tudi ponavljajočih prizorih, s čimer doseže še večji poudarek določenih elementov.

Film je poln ontologije, ki pride do izraza predvsem v odnosu med kočijažem in konjem, pa tudi v odnosu in položaju hčerke. Tragedija, ki se vrti okoli konja, kot glavne produkcijske in življenjske sile majhne družine, je polna patosa, s čimer je Tarr verjetno želel, da občinstvo začuti tako konjevo bolečino in uporništvo kot tudi kočijažev brezizhodni položaj. Življenjska rutina in ujetost v življenje samo, prežeto z bolečino in obupom na obrazu kočijaža, nas večkrat opomni na eksistencialno stisko, večino časa gledamo prizore hranjenja, oblačenja in gledanja skozi okno. Vendar je treba film začutiti in se postaviti v perspektivo avtorjev, ki nagovarjajo najbolj eksistencialno tematiko, ki pa je hkrati tudi zelo aktualna, če jo prenesemo v kontekst krize finančnega kapitalizma.

Simbolika, ki nam nakazuje neizbežen konec, minevanje, mučenje pod težo življenjske odgovornosti, ustvari pravo nihilistično vzdušje. Takšen eksistencialni nihilizem nagovarjajo predvsem kadri, kot je počasno ugašanje lampe, dolgo gledanje obzorja skozi okno in drugi dolgi kadri, ki postavijo karakterje na rob obupa. Vendar to brezpomenskost življenja konča konj, ki najde nov smisel, uporništvo. Neha namreč jesti in s tem še bolj eksistenčno ogrozi družino. A to zavračanje hrane je konjeva jeza, ali celo odločitev, ki pa je lahko razumljena tudi kot aktivistična gesta. Gre za premik naprej, za odtegnitev eksistencialnih sredstev gospodarju, ki te neupravičeno biča, čeprav s tem ogroziš svojo eksistenco oziroma se praktično obsodiš na smrt.

Ko starec in hčerka izvesta novico o apokaliptičnem koncu sveta, ki naj bi se bližal, je kot, da bi gledali poslednja bitja na zemlji. Kadri se nadaljujejo s še večjo mukotrpnostjo, poveča pa se tudi občutek neizbežnosti, ne le v vsakdanji rutini, ampak tudi koncu človeštva, ki konča tudi krizo človeške eksistence, za zmeraj.

Bela Tarr se je s tem filmom dostojno poslovil, saj je ustvaril delo, ki ne prikazuje zgolj preteklosti, ampak zelo verjetno tudi prihodnost človeške eksistence. Sedaj, kot režiser v pokoju, pa se je lotil novega projekta. To jesen se bo namreč otvorila nova podiplomska smer na Splitski univerzi, za mlade režiserje, pod njegovim pokroviteljstvom. V triletni program, v katerega bodo letno sprejeli šestnajst študentov, bo poskušal združiti teorijo in prakso, tudi s sodelovanjem  drugih svetovno priznanih režiserjev. Tarr torej odhaja v pokoj, ampak zgolj iz filmskih platen, upajmo pa, da bo tako uspešen kot je bil v kinodvoranah, tudi v prenašanju svojega znanja naprej na mlajše generacije.

Film si je ogledal Matjaž Pinter.