Marcel Štefančič jr. se tokrat moti. Bling Ring je namreč film ob katerem se neoliberalci nikakor ne bodo zgrozili. Gre za po dolgočasnih resničnih dogodkih posneto resnično dolgočasno zgodbo o skupini razvajenih dizajnerskih najstnikov, ki jim postane navada ropanje lepih oblek in verižic iz domov Hollywoodskih zvezdnikov. Toda to ropanje ni običajno ropanje: ne gre za razlike v premoženju – naši roparji so pač buržuji in ne potrebujejo denarja, presežno vrednost pa vidijo v krami in kiču, ki ju nosijo imena kot je Paris Hilton in podobni. Ta imena postanejo presežena vrednost samih blagovnih znamk, njihovi domovi pa samopostrežni butiki.

Da vam vse to, vse te realistične buržujske kvazi-avanture kaj pomenijo, da vas torej na kakršen koli način sploh zares ganejo, morate nujno biti neoliberalci. Bling-Ring je pravi tester, lakmusov papir gledalčevega neoliberalstva. Denimo Paris Hilton je bil scenarij za film tako všeč, da je nemudoma ponudila v uporabo lasten dvorec, torej prizorišče resničnih zločinov. Ta gesta, ki se zdi povsem neumna, je v neoliberalnem kontekstu še kako pametna in premetena. Za razliko od režiserke Sofie Coppole - ki je bila v svoji naivno realistični drži nad avtentičnostjo prizorišča pač tako navdušena kot dizajnerski najstniki nad avtentičnostjo nagrabljene krame - je Paris vsaj vedela, kaj bo od filmske reprodukcije dogodkov sploh dobila. Četudi je v filmu prikazana taka kot v resnici je, torej naduta in plehka, film poskrbi za to, da lahko še naprej dela to, kar v resnici dela: skrbi za medijsko reprodukcijo same sebe in služi od lastne fetišistične, avtentične podobe. Tako je Coppola s svojim filmom, s fetišizacijo resničnega fetiša do zvezdnikov in resničnih dogodkov, v tem kontekstu le sredstvo v rokah resnično resničnih režiserk, Paris Hilton in podobnih. Lakmusov papir se tu obarva na skrajno rdeče.

Zakaj potem sploh narediti tak film? Kamera nam vedno nekaj pove – in kaj nam je hotela povedati Coppola s tem, ko nas je z golo realistično reprodukcijo umestila v skupino dizajnerskih najstnikov, ki bolj nakupujejo kot kradejo? Kot pravi sama v nekem intervjuju, je hotela narediti film, ki je provokativen in ki razločuje: po eni strani Bling Ring povzroča fascinacijo nad bliščem in glamurjem ter nad estetizacijo zločina v stilu Bonny in Clyde, po drugi strani pa sproža moralistično vzvišena zgražanja. Oba odziva, četudi se zdita nasprotna, se dopolnjujeta. Ne samo z občudovanjem, temveč tudi z moralističnim zgražanjem nad zvezdniki in zvezdništvom se le-to reproducira. Denimo Lindsay Lohan, še ena izmed resničnih in tudi filmskih žrtev zločina, živi obenem od zgražanja in navdušenja nad lastno izumetničeno resnično podobo.

Bling ring torej ni samo film o neoliberalizmu, temveč nujno tudi neoliberalen film, mašina, ki reproducira neoliberalizem, in to ne samo na vsebinski ravni. Glavni igralci se skupaj z režiserko v dizajnerskih oblačilih že kažejo na rdečih neoliberalnih preprogah. Coppola je na eni izmed njih, kot bi se počutila malo kriva, zatrdila: »Bling-ring ni moj svet,« igralka Emma Watson pa skromno dodala: »imam samo osem parov čevljev.«

Coppola nas torej pušča pred alternativo med fasciniranjem in zgražanjem. Mi pa menimo, da je v tem kontekstu potrebno slediti Viliju Resniku, ki pravi: »Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni.« Zavrniti je potrebno torej celotno alternativo, dve poti, ki sta v bistvu ena sama, neoliberalna pot. Zavrniti je potrebno cel filmski projekt, ki je bil zgrešen že v štartu, ko je Coppola izbrala trivialne dogodke in jih skušala zgolj s suhoparno realistično reprodukcijo prikazati kot fascinantne, bodisi v negativnem bodisi v pozitivnem smislu. Izbrati je potrebno pot, ki je ni, in filma sploh ne gledati ter o njem ne govoriti in tako prekiniti linijo nesmiselne reprodukcije. Žal nam to ni uspelo. Vam lahko.

Gledala sta Aleš in Jernej.