Za dokumentarec o dejansko živečem kanibalu jo je film Caniba – nova celovečerna čudaškost Véréne Paravel in Luciena Castaing-Taylorja, režiserjev in članov Laboratorija za senzorično etnografijo univerze Harvard – na festivalskem parketu odnesel dobro. S posebno omembo žirije na filmskem festivalu v Benetkah je dvourni eksperimentalni portret Isseija Sagawe – zdaj šestdesetletnega Japonca, ki je v Parizu v začetku osemdesetih umoril, posilil in po kosih pojedel nizozemsko sošolko s Sorbone – svojo pot začel zmagoslavno, četudi širše distribucije izven zatočišč bizarne ter obskurne kinematografije ni in skoraj gotovo ne bo dobil.

Vajeni smo že festivalskih prizorov, ko del občinstva pri ogledu te ali one filmske odurnosti dvorano sredi predvajanja zapusti – spomnimo se zgolj lanskoletnega primera Surovo –, vendar eksodus je vsaj v tokratnem primeru razumljiv. Ne da bi s tem izrekli vrednostno sodbo, lahko patološki dokumentarec Caniba zlahka označimo za skrajno neprijeten, strašen ter milo rečeno neprebavljiv – vsekakor pa nerazumljiv in nepredstavljiv – odtis nefiltrirane človeške monstruoznosti, skratka za enega težje gledljivih produktov letos ne le v sferi radikalne in avantgardne prakse, marveč v sodobnem svetovnem filmu nasploh.

Vendar pa Canibove negledljivosti – njegovih kadrov na trenutke neznosnega nasilja, kot denimo, ko Sagawa pred kamero lista strip, v katerem je z ilustracijami trupla, nožev in razparanih organov ovekovečil svoj umor študentke v Franciji – nikakor ne gre razumeti kot pomanjkljivost ali hibo, pač pa prej kot osrednji atribut, ki prakso Castaing-Taylorja in Paravel dela lastno ter tako unikatno. Nenazadnje gre pri ustvarjalnosti v Bostonu živečega para – ter pri umetnosti vseh okrog Harvarda nakopičenih etnografov, z zvočnim umetnikom Ernstom Karelom ter filmarjem J. P. Sniadeckijem na čelu – za posebno strujo dokumentarizma, ki s klasičnimi tokovi observacije nima prav dosti skupnega.

Širši javnosti sta stalna kolaboranta s Harvarda še najbolj poznana po eksperimentalnem vpogledu v delo posadke ribiške ladje v severnem Atlantiku, posnetem v celoti z lahkimi, vodoodpornimi kamerami GoPro, znanem pod imenom Leviathan. Razburkano kanadsko morje na formo prvega skupnega filma Paravel in Castaing-Taylorja pušča neposreden vtis. Namesto na ramena človeškega operaterja je njun miniaturni GoPro v slogu videonadzornih kamer pritrjen kar na ograjo, jambor ali direktno na umazana tla palube; o konkretnih postopkih ribištva in ribiškega vsakdana v uri in pol ne izvemo ničesar – Leviathan ni film intervjujev ali vsevedne naracije –, saj je pozornost senzorikov usmerjena drugam.

S stvarnimi informacijami je tako imenovana čutna etnografija skopa, vendar je v zameno za pomanjkanje podatkov forma toliko bogatejša v domeni fenomenološkosti ter telesnega izkustva. Zadnja leta nadvse živahen žanr senzoetnografije nam z jezikom in besedami ne razloži resda nič, a vsak valovni sunek, ki nenadoma zadane ladijski trup, gledalec zazna in začuti v kronično majavih, nikoli povsem negibnih kadrih. Namesto miselnih konceptov je v delih poudarjeno fizično občutje, umeščenost telesa v določen čas in materialni prostor: Leviathan ne skuša reflektirati in niti ne svojih subjektov razumeti, pač pa občinstvu predvsem le posreduje izkušnjo, kako bi se mimoidoči opazovalec na kraju dogodka – z ribiči na ladji ali pač kanibalom v sobi – počutil.

Caniba, drugi laboratorijev film, posnet na Japonskem, ter skupno sedmi, posnet v vzhodni Aziji, se za razliko od ekipinih preteklih del resda poslužuje taktik izpraševanja in prvoosebne izpovedi – do točke, ko bi ga lahko označili zgolj za kolaž intervjujev –, vendar končni izkupiček ostaja enak kot vselej. Navkljub zavajajočemu imenu Caniba v resnici ni film o kanibalu, temveč prej film, ki nas s kanibalom sooča in postavi v isto sobo, ne z namenom globljega, jasnejšega dojemanja Sagawejeve izprijene misli – iskanje razlogov in racionalne motivacije za Japončevim zločinom se po nekaj kriptičnih, redkobesednih odzivih izkaže za nesmiselno –, pač pa prej kot metoda etnografske analize prek čutnega izkustva.

Na svoj način je Caniba etnografska študija, a ne na način, kot smo jih vajeni. O psihologiji ali natančnejši mentalni sliki do konca dokumentarca ne izvemo nič – z vpeljavo sadističnih fantazij Isseijevega brata Juna se misterij le še poglobi –, zato pa je toliko močnejši občutek, fizična senzacija, da smo zadnji dve uri preživeli v storilčevi intimni družbi, brez razdalje ter pregrad. Zadušljiv preplet bližnjih planov ter subjektovih neposrednih pogledov v objektiv le zaostri vtis tesnobe, ki ga Caniba – v slogu najuspešnejših del senzorične dokumentaristike – uspe podati.

Zasenčen obraz, neizostreni posnetki ter v popolni temi zajeto mljackanje Sagawejevih ust, medtem ko ta potiho načenjajo čokoladni rogljiček: zdi se, da klasične metode slikovne reprezentacije – jasnost, ostrost, resolucija – v prisotnosti kanibala odpovejo. Kot zmeden aparat, ki svojega objekta ne najde, se digitalna kamera na starca nikakor ne more fokusirati, tako v optičnem, svetlobnem smislu kot tudi v prostorskem. V slabo osvetljeni sobi japonskega stanovanja prevladujeta tema in nelagodna tišina, prizori pa mraku primerno izpadejo abstraktni, skrajno nerazločni.

Režiserja okrog Sagawe neprestano krožita, ga v klavstrofobični spalnici – edinem prizorišču njunega filma – iščeta, a pogleda jima na nedoumljivo figuro nikoli ne uspe osredotočiti. Kmalu se mu skušata približati še posredno, prek arhivskega gradiva iz otroštva, nekoliko novejših pornografskih kaset (z igro v katerih je Sagawa na prostosti služil denar) ter že omenjenih brutalnih stripov, a tudi tu ostaja človek nerazložljiv. Vsakršen vpogled v kanibalove deviantne misli je – sodeč po ekstremnosti izvirnega dejanja, o katerem iz filma izvemo zgolj osnovne drobce – nemogoč, neuresničljiv, sploh pa nepotreben in Caniba se tega zaveda.

Psihosocialni oris Japonca je filmskemu gledalcu zavrnjen, tako kot mu je zavrnjena tudi vsaka pregledna, nezastrta podoba storilčevega telesa (Caniba ni le najmučnejši film letošnje dokumentarne sezone, marveč tudi najbolj neoster). Z ekspertnim križanjem abstrakcije in telesne vpletenosti etnografija Véréne Paravel in Luciena Castaing-Taylorja trdi, da so nekatere stvari – travma, smrt, nasilje – pač nepredstavljive in da jih kot take lahko pustimo. Ni vsaka brutalnost vredna reprezentacije in ni vsake brutalnosti sploh možno ponazoriti. Caniba ni film o kanibalu, ampak o nepredstavljivosti, temni sublimnosti le-tega.