Borisova inventura

Recenzija izdelka
19. 5. 2022 - 13.30
 / Kinobar

To je Boris Robič. Preprost moški srednjih let, ki na predavanjih na Fakulteti za ekonomijo vrti powerpointe s stock footage slikami, printa izpite in priklaplja projektorje. Njegove najpogostejše fraze so: »sej je vredu«, »verjetno vas motim« in pa najbolj previdni in najbolj nujni »oprostite«. A v Borisovi prekomerni spoštljivosti ni nič klečeplaznega, prej sprijaznjenost in zadovoljstvo. Boris je v najslabšem primeru neškodljiv in nenevaren, v najboljšem pa marljiv in zanesljiv.

Boris z ženo Alenko živi v stanovanju v mirnem predmestju Ljubljane. Zdi se, da živita v tisti starostni zdolgočasenosti, nad katero se ljudje morda včasih pritožujejo, nikoli pa ne bodo naredili nič, da bi se je rešili. Ko Boris pri večerji vpraša, koliko govedine naročita ponavadi, mu Alenka nekoliko očitajoče odgovori: »Ne veš.« Po premoru pa spravljivo doda: »Vedno vzameva osem ali deset kil.« Njuna lagodna zdolgočasenost je še posebej razvidna v trenutkih, ko se Boris pogovarja z drugimi: opisuje svoja dejanja in doživetja, a se v njegovem govoru ta pogosto razpršijo v nekako samoumevno prvo osebo dvojine. Njegovo življenje je s tako narâvnostjo in običajnostjo prepleteno z Alenkinim, da ga težko doživlja kot on sam. Prav v tem »midva« tičita tako zdolgočasenost kot lagodnost.

Malomeščanski paradiž, ki ga morda najbolje opiše ljudska modrost »kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni«, pa se nenadoma konča. Nekega večera, ko Boris umirjeno išče knjigo, ki bi jo prebiral, skozi okno tik nad njegovo glavo nenadoma priletita dva strela iz puške. Le kdo bi hotel dobričino, kakršna je Boris, … ubiti?

Vse poslušalce, ki zdajle zaskrbljeno razmišljate, zakaj o filmu Inventura govorimo kot o resnični zgodbi, lahko pomirimo. Celovečernega prvenca režiserja Darka Sinka ne bomo podvrgli izključno tematski kritiki. A obsežni opis pripovedi ima svojo poanto: Sinkova Inventura je namreč film, pri katerem nam med ogledom ni treba s strahom pričakovati naslednjega cringe dialoga; ni nam treba trepetati pred naslednjo izumetničeno gesto igralca ali pred nerazumljivim gibom kamere. Igralci, kamera in zvok enotno ustvarjajo pripoved, ki deluje, ki ni cringe. O pripovedi v Inventuri je smiselno govoriti, ker je posneta z redko videno natančnostjo. S tako natančnostjo, da pač deluje.

V glavnih vlogah Borisa in Alenke nastopita Radoš Bolčina in Mirel Knez, ki sta na našem filmskem platnu precej neprepoznavna. To je učinkovita poteza, ne le, ker oba odlično odigrata svoji vlogi, ampak tudi, ker njuna pojavnost ne prikliče nemudoma v misli njunih ostalih vlog. To ni Sebastian Cavazza, oblečen v inšpektorja Tarasa, ali Marko Mandić, oblečen v arhitekta Črta. Podobno lahko trdimo za ostale vidike filma: kamera Marka Brdarja ni pretirano stilizirana, subtilno deluje v prid učinkovite pripovedi. Enako velja za montažo Matica Drakulića, scenografijo Adrijane Furlan in kostume Katje Hrobat. Kljub temu Inventura ne učinkuje klišejsko hollywoodsko. Preciznost daje avtorjem s Sinkom na čelu prostor, da ustvarijo specifičen filmski ton in atmosfero, v kateri ostanejo liki zanimivo nedefinirani. Niso niti nerealistični gradniki alegorične pripovedi niti popolnoma realistični posnetki dejanskih ljudi. 

Dobra uglašenost različnih vidikov filma omogoči Sinku, da z natančno uporabo minimalnih sredstev ustvari zanimive simbolne pomene. Namesto da bi občutke likov pojasnjeval s polaganjem besed v njihova usta, mu to večinoma uspe z vzdušjem in simbolnimi posnetki. Dvakrat, recimo, vidimo bližnji posnetek sesalca, ki s tal čisti črepinje prestreljenega okna in razbitega kozarca. Sesalec učinkuje kot vrhovna malomeščanska naprava – pospravi razbito in zdrobljeno; umazanijo, ki se iz dneva v dan neumorno nabira na tleh, počisti, kot da ni bilo na njenem mestu nikoli nič drugega kot gladka čistoča.

Toda prav logika »nekaj pospraviti, kot da tega nikoli sploh ni bilo« po strelih na Borisa zataji. Protagonist naredi inventuro vseh znancev, da bi pomagal policiji najti človeka z motivom za njegov umor. Inšpektor, ki ga Dejan Spasić odigra s samozavestjo prometnega policista in ljudsko modrostjo dedka ob pivu, pa preiskavo »zamrzne«. Za strele ni pojasnila, pravi. Boris se bo moral sprijazniti, da ni za vse racionalnega pojasnila, temu pa doda še ljudsko modrost: »Ne pričakovat preveč od življenja.«

S tem se začne pripoved iz absurdne komedije spreminjati v kriminalko, skorajda triler. Dobričina Boris ‒ »kdo bi pa njemu kaj hotel« ‒ ugotovi, da imajo motiv za njegovo smrt morda celo njegovi najbližji! Tu se začne pogrezati v paranojo; dveh strelov ne more deliti z nikomer. Streljali niso nanju z Alenko; streljali niso nanje kot na družino v celoti. Tarča je bil on, skoraj bi umrl on, nekdo hoče ubiti njega. Borisovi prva oseba dvojine in množine, v katerih se je zaupljivo skrivala njegova individualnost, se razgradi. Kaj, če mu želijo smrt prav tisti, s katerimi je v dvojini in množini prepletel svoje življenje? 

Hkrati s tem se razgradi tudi atmosfera filma, ki je bila do tedaj absurdno komična. Sinko začne uvajati trope, znane iz kriminalk in trilerjev. Ozelenele predmestne travnike zamenja temna kletna garaža. Boris na drugem koncu garaže opazi silhueto človeka, ki ga gotovo opazuje. Luči so pičle, glasba je nemirna. Odpravi se sledit nekemu moškemu, opazovat njegovo hišo; in kriminalka se začne. 

Največja odlika teh prizorov je, da uspe Sinku s stereotipnimi »krimič« prizori ustvariti atmosfero napete raziskave. Zdi se, da prizor, v katerem Boris opazi silhueto človeka v garaži, in prizor z zasledovanjem sama po sebi nimata veliko smisla. A pripoved na tej točki spremeni gledalčevo vpletenost v film; film namreč pričakuje, da bo gledalec skupaj z Borisom iskal dokaze, da bo začel sam opažati nenavadne in nevarne dogodke, ki se dogajajo vsepovsod. Ker Sinko uspešno mobilizira klišejske trope kriminalke, se gledalec nenadoma znajde tik ob Borisovi paranoji in prepričanju, da resnično odkriva nekaj pomembnega.

A to je v resnici le spreten trik; gledalec se z Borisom ujame v deliričnem povezovanju podatkov, ki vsi očitno kažejo v eno smer; ta pa se izkaže za – napačno. V trenutku, ko je Boris najbolj obupan, pozvoni na vratih … rešitev! Da se izognemo spojlerjem, vam ne bomo povedali, v kakšni obliki se rešitev pojavi. Pomembneje je, da se ton filma po rešitvi znova popolnoma spremeni. Boris z Alenko, sinovo družino in najboljšim prijateljem uživa v toplem poletju, celoten prizor pa ima atmosfero kake Sparove reklame za sezono piknikov – barve so tople, vsi se smehljajo in uživajo, glasba zveni kot prijeten reklamni džingl. Družba, v kateri se prva oseba ednine spet pretopi v množino, družba, v kateri je zaupanje v najbližje spet povrnjeno, življenje posameznika pa je spet lagodno prepleteno z drugimi. A na koncu Inventure se zvonec na vratih oglasi še enkrat … 

Inventuro je gledal Oskar.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness