V Kinodvoru in Modrem kotu v Tovarni Rog je bil prejšnji četrtek predvajan diplomski dokumentarni film, ki ni prišel s strani AGRFTja. Film z naslovom DokumenTRATE sta posnela študenta socialnega dela, Renato Švara in Gašper Markun, ki sta ga predstavila pod logotipom za prav to priložnost novoustanovljene Koprodukcije plus.

Dokumentarec prikazuje tabor Odreda za razustanavljanje, ki je bil lani prvič izveden na Tratah na gradu Cmurek. Od tod tudi ime DokumenTRATE ali Lepi trenutki v težkih časih. Namen tabora je bil za en teden dati glas stanovalcem institucij za ljudi z duševnimi stiskami, pod sloganom: »Sonce, voda, zrak, svoboda!« Tabor je bil namerno izveden na gradu, ki so ga še do leta 2004 uporabljali kot dom za duševno in živčno bolne. Ideja pa je želela predvsem obuditi razmišljanje o načinih prehoda iz institucij v skupnost ter opozoriti na krivice, ki se v teh ustanovah ljudem dogajajo. Kot se izpiše tudi v zaključku filma, je bil eden od povodov tudi to, da je, citiramo: »Slovenija druga najbolj institucionalizirana država v Evropi.«

Namen tabora je bil preseganje stigmatiziranih vlog, ki jih ljudje prevzamejo ob vstopu v institucijo, s pomočjo umetnosti. Čez dan se je odvijalo več delavnic hkrati. Medtem ko so bili eni na jogi, so drugi slikali, plesali, fotografirali ali peli. Slednje je bilo v majhni meri prisotno tudi na premieri, na katero je prišel eno svojih pesmi odigrat gost festivala in kantavtor Matjaž Pikalo. Večerni program tabora, kot smo lahko videli v filmu, pa je privabil tudi bende, kot sta Živi zid, Cosa Nostra, in posameznike, kot je na primer Nikolovski. Večernega programa žal niso užili vsi udeleženci tabora. Posamezniki, nastanjeni v domu Hrastovec, tako rekoč mariborskem Polju, so bili vsak večer odpeljani nazaj v dom in so s tem, po besedah enega od režiserjev, »zamudili velik del dogajanja«. Na to je opozoril tudi zato, ker so tudi obiskovalce premiere iz Hrastovca predčasno odpeljali iz kinodvorane kar sredi filma. Ista ustanova se je sicer znašla tudi v kritikah ene od oseb, ki živi v domu in je imela pred filmom govor. Prek njega smo izvedeli, da lahko že ob manjšem prekršku v socialnem zavodu Hrastovec pristaneš na zaprtem oddelku. Kar je seveda ilegalno, saj mora o prestavljanju osebe na zaprti oddelek in s tem o odvzemanju svobode odločiti sodišče.

Dokumentarni film DokumenTRATE je bil narejen z namenom informiranja, vendar ni tipičen amaterski film. Komaj prisotne presvetlitve posameznih kadrov se izgubijo med ostalimi, premišljeno posnetimi trenutki. Ne gre le za domači film zaskrbljenih mulcev, ki želita umetniško podkrepiti svoje aktivistično in karierno poslanstvo. Gre za iskreno pripoved, ki je omejena sredstva izrabila do potankosti. Obilje intimnih trenutkov izpovedi se prepleta z informacijsko polnimi vložki sodelujočih na javni tribuni, ki jih prekinjajo odlomki skupinskega petja in plesa brez sramu, kot ga neinstitucionalizirani Slovenci preredko užijemo.

Na premieri smo večkrat slišali citat Andreje Rafelič, članice Odreda za dezinstitucionalizacijo in organizatorke festivala, da bi moral ta film videti cel svet. Verjetno ravno zaradi namena destigmatizacije duševnih in živčnih bolnikov, zaradi pomanjkanja stika s katerimi pogosto utrpimo tudi pomanjkanje védenja o njihovih življenjskih pogojih. Seveda so v filmu nastopali le nenasilni duševni bolniki, ki jim sodišče ni odvzelo pravice gibanja do te meje. Četudi smo izvedeli, da so posamezniki v teh primerih pogosto omejevani celo s strani nadzornikov že ob enostavnih odločitvah, npr. kaj si lahko kupujejo v trgovini in česa ne. Vseeno film ni namenjen le posameznikom, ki bi po ogledu morda lažje pristopili do koga, do katerega si doslej še niso upali, temveč pridobivanju pozitivnih izkušenj, ki bi prevladale nad negativnimi stereotipnimi predstavami. Gre tudi za osvetljevanje problematike, ki se ji Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti - sodeč po filmu – kratko malo izogiba. Ampak tisto o ministru Gregorju smo pač že tolikokrat slišali.

Scenarij naj ne bi bil vnaprej izdelan, vendar je bila improvizacija tako uspešna, da se zgodba lepo zapleta ali bolje rečeno – vrti okoli termina dezinstitucionalizacija. Začetek je enak koncu, s čimer se v pisani besedi film še grafično ciklično zaokroži.

Ta neodvisni dokumentarni film ima torej močan izobraževalni aspekt, ki nadvlada umetniško plat filma. Najraje bi ga umestili nekam k antropološkim filmom, z aktivistično aromo. Vsekakor pa gre za presenetljivo uspešen prvenec dveh režiserjev, ki se v tej vlogi nista preizkusila še nikoli prej.

Morebitnim zainteresiranim pa sporočamo še podatek, da se bo tabor na gradu Cmurek na Tratah odvil tudi letos, in to že 23. maja. Več bo poudarka na vabljenju strokovnjakov, pripravlja pa se menda tudi mednarodni posvet. Vabljeni so vsi, ki hočejo razbijati kalupe in iskati nove rešitve.