Dolga 70-a

Dolga 70-a

Recenzija izdelka
12. 9. 2018 - 13:00
 / Kinobar

Najnovejši film Spika Leeja predstavlja najboljše, kar od režiserja in blockbusterjev lahko pričakujemo. Nič revolucionarnega, a vseeno dovolj inteligentnih režijskih, scenarističnih in igralskih potez, da nas zadevščina na velikem platnu dovolj pritegne, da jo brez pomislekov spremljamo do konca. In to ji uspe doseči za dve uri in šestnajst minut.

Kot ste verjetno že slišali, zgodba govori o resničnih dogodkih, v središču katerih je policist Ron Stallworth, Afroameričan, ki se mu uspe infiltrirati v lokalno izpostavo Ku Klux Klana in celico s svojo raziskavo tudi razbiti. Stallworth se zaposli v Colorado Springsu, mestu, ki je danes večje od Ljubljane, v času, ko se dogaja film, pa je šlo za kraj s sto in nekaj tisoč prebivalci. Kot razbiramo že iz imena, leži v Koloradu, deželi gora, rek, čudovite narave, nekakšnem ameriškem podalpju skratka. In majhnost mesta ter atmosfero Kolorada uspe Lee precej dobro filmsko artikulirati. Predvsem z bližnjimi kadri obrazov na pravih lokacijah. Medtem ko nam kamera približuje obličja v napetih situacijah, se v srednjem planu izrisujejo detajli okolja; face slikajo dogajalni prostor in prostor njih. S tem dobimo tesnobno, nedomačno, a vseeno zelo realistično vzdušje.

Stallworth s klanovci komunicira preko telefona, v akcijo pa pošilja svojega judovskega kolega. Kar seveda poskrbi za nekaj grenko zabavnih situacij. Telefonski pogovori pa prispevajo k nedomačnosti. Ta je deloma plod nevarnosti, da se policijska zarota razkrije, predvsem pa ima neke druge psihološke poteze. V napetem položaju nas dialogi posrkajo, pogovori postanejo čustveni, kar klanovce naredi človeške. Še posebej, ko se Stallworth sooča s priljudnim in nedolžno izgledajočim Davidom Dukom – igra ga Topher Grace -, ki je bil na čelu klana že pred toliko desetletji. Človeškost rasističnih lunijev je tista, ki nas lahko vrže iz tira.

V skladu s tem je treba poudariti, da so trije osrednji liki iz lokalnega odbora, ki jih upodabljajo Jasper Paakonen, Paul Walter Hauser in Ryan Eggold, predstavljeni dokaj kompleksno in odigrani vrhunsko. Vsi trije imajo različne osebnosti in se med seboj pogosto znajdejo v antagnoizmih. Ob dveh čudakih je tu še umirjen, navidez civiliziran in povprečen vodja. Nasproti nam ne stoji brezlična demonska, enovita podoba belih kapuc, temveč človeški, prečloveški predstavniki naše vrste, ki stopajo v enake medsebojne odnose, trenja in sodelovanja kot vsi ostali, in nekateri med njimi se z lahkoto zlijejo nazaj v brezlično množico. Vsi omenjeni prijemi nas ves čas ohranjajo v stanju vsaj blagega neudobja in paranoje. Gre za bližnje srečanje s tretjo vrsto, film pogumno gleda v oči klanovskemu Drugemu.

Vzdušje se bogati in obenem nekoliko sprošča – kajti blockbuster nas vendarle ne sme preveč vreči iz tira – s soulovskimi melodijami iz dogajalnega časa, ki jih je skomponiral Terence Blanchard. Tukaj je še ljubavna zgodba glavnega protagonista z aktivistko Patrice Dumas, ki jo igra Laura Harrier. Pojavi se antagonizem med nazorom, ki politično rešitev vidi v pohodu skozi institucije in brezkompromisnim separatizmom. S tem je ozadju velikega glavnega antagonizma dodan še en mikroantagonizem, ki stvari še bolj zaplete.

Izpostavljamo tudi scenarij, ki so ga spisali Charlie Wachtel, David Rabinowitz, Kevin Willmott in seveda Spike Lee. Je nadvse politično premišljen in s subtilnimi potezami počasi zarisuje neprijetne vzporednice med letoma '79 in 2018. Denimo v frazah, ki jih za govore uporablja David Duke in so dejansko fraze iz govorov Donalda Trumpa. Vzporednice se gradijo komaj opazno, vsakič znova nas zbodejo, vse do pretresljivega finala, ki surovo intervenira v gledalsko stvarnost.

Ob filmu se zastavlja vprašanje zgodovinske kontinuitete današnjega dogajanja in našega lastnega zgodovinjenja samih sebe. Predvsem pride do relativizacije vzporednice s tridesetmi, ki je danes tako zlovešče priljubljena. Kajti vzporednice lahko iščemo tudi v povojni večdesetletni hladni vojni, vzdušju stalne paranoje in nikoli potlačenem rasizmu, ki se je tudi v Evropi pojavljal v demonstrativnih izbruhih, pa v recesiji, ki jo film omeni, in v kulturnih bojih, ki so se bili že takrat. Ko poslušamo besede Patrice Dumas, se nam zdi, da bi prav lahko šlo tudi za sodobno študentsko aktivistko: govori o povezavi protikapitalističnega, protirasističnega in protipolicijskega boja. Se je manj očitni, državno podprti, pa tudi folklorno zlovešči rasizem za afroameriško skupnost kdaj sploh ublažil? Stallworth na policijo pride kot nekdo, ki izpolni manjšinsko kvoto, tudi ta institucija pa je notranje razklana. Boj ni bil nikoli končan, dinamike so bile vedno kompleksne, življenje nekaterih manjšin pa je že od nekdaj boj za preživetje.

Spike Lee pripravi močno filmsko intervencijo, priporočamo pa jo vsem, ki zaskrbljeno spremljajo sodobno politično situacijo, družbena vrenja in kulturne boje.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Nova priložnost za sporočilo o tem kako so intelektualci rasisti. Razen seveda, če se intelektualec piše na -ić, potem ne more biti rasist.

The struggle is real

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness