Luči Slovenske kinoteke se zatemnijo. Predstavnica avstrijske organizacije Sixpackfilm je ravnokar končala z uvodnim govorom o dunajskih hipijevskih aktivistih iz šestdesetih, ki so se proti postfašistični skrajno desni ideologiji borili s svojimi golimi telesi na filmskem traku. Tehnik nad tabo se pripravlja, da bo zavrtel prvi kolut prvega programa prvega Festivala eksperimentalnega filma V-F-X Ljubljana.

Čeprav je priložnost svečana in tvoja prezenca na mestu zgodovinska, se tega ne zavedaš, ker imaš glavo pač polno vsakodnevnih skrbi. Že tretjič zapored si se prijavil na CPP in že tretjič zapored nisi šel niti na eno predavanje. Kurc pa ta študentska leta. A program se ne glede na tvojo (ne)pripravljenost začne. V šoku se takoj spomniš, zakaj si tu. Če si še nekaj sekund nazaj nisi ničesar želel bolj kot za vedno spati v svoji postelji, si zdaj želiš samo, da bi se spojil s sicer rahlo neudobnim sedežem Slovenske kinoteke.

Kar vidiš, je vse, kar dober eksperimentalni film je, in še več – nekaj popolnoma novega, provokativnega, neprijetnega in v svoji abstrakciji privlačnega. Poleg tebe sedi starejši gospod in skupaj v tišini nekaj deset, petnajst minut vsrkavata nemi film o prijetnem mladeniču, ki v življenju očitno ničesar ne ljubi bolj od igranja s svojim penisom. Nato se na zaslonu pojavi nekaj gospodičen, ki, kot kaže, urinirajo proti kameri. Ko opazuješ vedno znova dvigajoč in sproščujoč se penis in urin, ki izstopa iz ženske sečnice, ne veš, ali ti je zadeva smešna ali se ti upira. Ali v videnem vidiš genij sodobne umetnosti ali nasedaš dadaistični provokaciji. Pozabiš, kateri film po vrsti je to, koliko filmov še pride za njim, in izgubiš občutek za čas. Veš samo, da se neskončno zabavaš in da tvojih misli ter malomeščanskega udobja nihče že dolgo ni tako dobro pofukal.

Nobena skrivnost ni, da kleni Slovenci zgodovinsko nismo bili preveč naklonjeni eksperimentu. Antona Podbevška, začetnika literarne avantgardne poetike, naj bi na primer uredniki zaradi njegovih pesmi pošiljali k psihiatru. No, čeprav je klima v prvi četrtini enaindvajsetega stoletja mnogo boljša, se nove eksperimentalne forme še vedno naprezajo za splošno uveljavitev in predvsem financiranje v slovenski umetniški krajini. Ena izmed teh form je gotovo eksperimentalni film, ki je svoj dom do neke mere sicer že našel na Festivalu kratkega filma, a do srede prejšnjega tedna ni imel svoje lastne hiše. To sta mu s Festivalom V-F-X Ljubljana začela graditi zavod SCCA Ljubljana in Postaja DIVA v sodelovanju s Slovensko kinoteko. Glede na to, da je festival nov in njegov eksperimentalni fokus širši publiki nekoliko mističen, smo za demistifikacijo festivala prosili direktorja SCCA, vodjo digitalnega arhiva DIVA in člana programske ekipe festivala – Petra Cerovška.

Izjava1

Kurirano formo je festival izkoristil tudi z nagovori kuratorjev, ki so pred ogledom podali nekaj zgodovinskega ali splošnega konteksta. To lahko, sploh pri eksperimentalnih filmih, precej izboljša izkušnjo, saj jih pogosto privede do tistega sweet-spota, ravno na horizontu razumljivosti. Poleg tega programe naredi lažje dostopne za nepoznavalce. Tako je bilo na primer z zgoraj doživljajsko opisanim programom Bodygames, ki ga je pripravila organizacija Sixpackfilms. Čeprav bi ljubitelji majndfakov in obskurnih ter absurdnih vsebin v programu uživali v vsakem primeru, ga je poznavanje njegovega zgodovinskega konteksta bistveno dvignilo nad nivo shock-value programa, na katerem bi brez konteksta sicer ostal.

Še najbolj pa je kurirana forma zacvetela pri v živo kuriranem programu Desktop.cinema, ki ga je izvedel kurator Greg de Cuir Jr. De Cuir se je performativno usedel za mizo poleg platna pred občinstvom in v Wordov dokument začel tipkati s filmi povezane asociacije, medtem ko je bil njegov zaslon projiciran na platno. Ko je bil z natipkanim zadovoljen, nam je na računalniku predvajal posamičen film, po katerem smo se ponovno vrnili na njegovo namizje, in tako dalje. Zadeva ni bila genialna samo zaradi blišča novitete eksperimenta, temveč bolj, ker so se filmi v kuratorstvu v živo skozi projekcijski performans med seboj popolnoma prelili. De Cuirjevo namizje se je prelevilo v močno kohezijsko sredstvo in okvir vložnih zgodb oziroma filmov. Filmi niso bili več le izolirane entitete, ločene z nekaj sekundami teme, temveč so v vseh pomenih oblikovali celovito in združeno programsko izkušnjo. Aktualnost in prihodnost koncepta desktop cinema v povezavi s koronsko izolacijo reflektira de Cuir.

Izjava2

Eden izmed prikazanih filmov v sklopu desktop cinema je bil Transformers: The Premake – izjemno zabaven in informativen namizni dokumentarec o vprašljivih produkcijskih praksah Hollywooda, ki je prosto dostopen na spletu in si ga lahko ogledate, če želite izkusiti koncept programa in nenazadnje del festivala samega.

Festival V-F-X Ljubljana je s svojo prvo edicijo kljub skoraj sramežljivemu začetku v Kinoteki popolnoma navdušil in izpolnil vsa pričakovanja. Spoznali smo nove, glavo odpirajoče stvari in videli podobe, za katere si nismo mislili, da so sploh lahko prikazane na velikem platnu. Še najbolj pa pozdravljamo idejo festivala – ustvariti prostor, posvečen eksperimentalnemu filmu, česar pri nas do prejšnjega tedna pač ni bilo. Radio Študent festival v naslednjem letu toplo priporoča vsem cinefilom, saj je v slovenski krajini unikat, poleg tega pa nestrpno pričakuje, kako se bo razvijal v prihajajočih letih.

E-k-k-ksssssssPErimentiral je Lenart.