Če smo ljubljanski festival kratkega filma FeKK doslej predstavljali predvsem kot novost in osvežitev ljubljanske festivalske scene, se mora po njegovi peti izvedbi naša retorika dokončno obrniti v smer ugotavljanja, da imamo opravka z resno, uveljavljeno institucijo, ki si je znala izboriti vidno mesto v nasičeni mestni kulturno-zabavni krajini in ima ves potencial, da ga obdrži še dolga leta. V tem času so se tudi časovna, lokacijska in organizacijska struktura festivala utrdile in izkazale do te mere, da peti izvedbi ni bilo več treba prinesti večjih sprememb, s tem pa se lahko tudi naša pozornost še v večji meri usmeri v samo vsebino.

Tu je sicer potreben poudarek, da usmeritev v vsebino vendarle ni tako preprosta naloga, kot se sprva zdi, saj je kratki film še vedno medij, ob katerem hitro zapademo v samo prevpraševanje njegove oblike, funkcije in njegovih meja, pa tudi medij, ki si vsa ta vprašanja že v osnovi pogosto zastavlja sam. Če bi ga lahko od daleč še razumeli kot krajšo verzijo celovečerca, se ob malce globljem vpogledu hitro izkaže, da gre že v osnovi za precej drugačen pristop k reprezentiranju sveta, kar v praksi na primer pomeni, da so kratki filmi pogosto najboljši in najbolj učinkoviti, ko funkcionirajo le kot preproste, bežne impresije ali celo eksperimenti, usmerjeni v preizkušanje nekaterih temeljnih filmskih gradnikov.

Namesto pripovedovanja klasičnih, linearnih filmskih zgodb in razvijanja svojih likov morajo kratki filmi običajno predvsem znati loviti določeno atmosfero ali pa delovati kot kratek, zavestno nereprezentativen izsek iz življenja. Letos se je FeKK tudi na podlagi prejetih prijav v slovenskem delu programa namerno nekoliko bolj usmeril v predstavitev umetnostne, eksperimentalne plati kratkega filma, s čimer je lahko že nakazal siceršnje trende v slovenski (kratki) filmski ustvarjalnosti, to pa so tudi trendi, ki jih je želela s svojimi odločitvami podpreti festivalska žirija. Ta je v domači konkurenci nagradi podelila filmoma mladih avtoric, ki se že v osnovi izmikata kakršnikoli resni pripovednosti, a že kažeta jasno estetsko vizijo. Od kakršnekoli stvarne oprijemljivosti beži predvsem film Mašina spomina, ki bi se z muzejske ploščadi lahko brez težav preselil tudi na ekrane sosednjega Muzeja sodobne umetnosti, saj temelji na manipuliranju fizičnega filmskega traku, v končni obliki pa malce spomni tudi na dela Stana Brakhageja in Normana McLarna. Čeprav je v prikazanem mogoče prepoznati ceste, ograje, gozdove in še kaj, avtorica Kristina Kokalj nanizane podobe namerno pušča na ravni abstrakcije, s tem pa izkorišča njihovo moč pri priklicevanju spominov in asociacij.

Dere sen jas mali bija pa je po drugi strani stilizirana, čutna impresija, ki je hkrati avtoportret avtorice Tine Ščavničar in portret njenega rodnega Ljutomera, pri čemer prikazano v kombinaciji z ljudsko glasbo mimogrede navda z občutkom prleške melanholije. Poleg tega gre pri filmu »le« za serijo skrajno statičnih kadrov, s čimer avtorica po eni strani vstopa v kontrast z besedilom pesmi, ki opominja na minevanje časa in odraščanje, po drugi strani pa opozarja na inherentno omejenost, nepopolnost filmskega prostora.

Če se torej Kokalj igra s samim analognim nosilcem filma, Ščavničar raziskuje prostorsko omejenost kadra in se igra s postavitvijo znotraj njega, v tem kontekstu raziskovanja omejitev filmskih enot pa velja omeniti še nagrajenca mednarodne žirije, kosovski film Ograja, ki je posnet v enem, štirinajstminutnem kadru. V tem času režiserka Lendita Zeqiraj torej brez reza zajame dinamiko razširjenega ženskega družinskega druženja, ki hkrati že predstavlja tudi sliko širših kosovskih družbenih konfliktov in konservativnih vrednot starejše generacije.

S podobno tematiko, torej premišljevanjem kosovskih medgeneracijskih odnosov in nekaterih zakoreninjenih vrednot, se spopada tudi vizualno impresivni film Vmes, za katerega je režiser Samir Karahoda prejel glavno festivalsko nagrado. Film na minimalističen način predstavi fenomen velikanskih hiš, ki jih v čakanju vrnitve svojih izgubljenih sinov gradijo starejši Kosovci, pri čemer gre običajno za več identičnih hiš, kar Karahoda izkoristi z nekaj izjemnimi simetričnimi kadri, hkrati pa z izpostavitvijo njihove osamljenosti še na simbolen način odpira temo kosovskega izseljevanja. Med nagrajenci pa sta se poleg dveh kosovskih letos znašla še dva hrvaška filma, in sicer Mačka je vedno ženska režiserk Martine Meštrović in Tanje Vujasinović, tehnično zelo eklektičen in raziskovalen portret feministične umetnice, ter Kraj, od koder vam pišem pisma, šaljiv in sentimentalen dokumentarec Nikoline Bogdanović. Slednji s svojim humorjem spomni na lansko hrvaško serijo kratkih turističnih mockumentarcev Razglednice in se pri prikazovanju ter komentiranju starih slik igra s samo literarno idejo vsevednega pripovedovalca oziroma na zabaven način opozarja na lažnost filmske podobe, kar je nasploh pristop, ki ga postmoderni kratki film ubira relativno pogosto.

Če skušamo torej skozi vse letošnje nagrajence potegniti rdečo nit, moramo v prvi vrsti izpostaviti izvirne umetnostne pristope, s katerimi režiserke in režiser preizkušajo možnosti filmskega medija in v ta prostor vnašajo avtorsko svežino. Ob FeKK-u pa je sicer vsakič nujno potrebna tudi opomba, da velja pozornost usmeriti še onkraj meja tekmovalnega programa in se seznanjati še s filmi drugih sekcij, pri čemer naj tokrat izpostavimo predvsem rubriko Instant Kult, v kateri festival običajno predstavlja opus mladih, a na nek način že kultnih regionalnih režiserjev. Letos je ta čast doletela srbsko umetnico Jeleno Gavrilović, sicer tudi zmagovalko prve edicije FeKK-a, predvsem pa avtorico, ki podobno kot denimo mladi up hrvaškega filma Hana Jušić skozi podobe majhnih detajlov deklištva oziroma zgodbe mladih, negotovih, pogosto travmatiziranih žensk zajema širšo družbeno dinamiko. Ob tem pa režiserka blesti tudi pri tistem, čemur se običajno kratki filmi raje izognejo – pri ustvarjanju suspenza in razvijanju prepričljivih, življenjskih likov, vrednih celovečerca.

Sekcijo Instant Kult bi tako morda veljalo izpostaviti kot tisti košček FeKK-a, ki ga lahko vsaj interesentom za regionalno filmsko ozračje najtopleje priporočimo, v vsakem primeru pa ima festival na tej točki že tako zvesto občinstvo, da si lahko s svojim programom namesto zabavljaške privošči privzeti še bolj izobraževalno vlogo, kar se je tudi v slovenskem delu programa torej zgodilo letos. Pri iskanju podlag te priljubljenosti je seveda jasno, da ne gre le za filme, temveč v veliki meri tudi za inkluzivno, poletno ozračje, in četudi gre ob tem pogosto predvsem za »minglanje« filmske scene ter ljudi, ki bi radi del te scene še postali, je šala dovolj zabavna oziroma povedana na dovolj simpatičen način, da nasmeji tudi ostale.

Tudi na račun te odprtosti festivala se je stranska, pogosto nerazumljena veja filmske umetnosti v petih kratkih letih v Sloveniji uveljavila povsem na novo, pri čemer bi bilo morda smiselno skrbeti tudi za njeno še večjo pojavnost in dostopnost tekom leta. Za zdaj pri nas do neke mere brez dvoma velja, da ko govorimo o kratkem filmu, govorimo predvsem o FeKK-u, o kratkem filmu pa je vsled njegove zmožnosti hitrega naslavljanja filmskih, umetnostnih in družbeno-političnih premikov dandanes pač treba govoriti.