Festival LGBT filma, do svoje lanskoletne izdaje znan pod imenom Festival lezbičnega in gejevskega filma, že tradicionalno ponuja najboljše filmske stvaritve v mestu in širše. Kljub njegovi specifični profiliranosti pa nikakor ne gre za zamejene tematike in forme filmov, temveč ravno nasprotno. V filmih, ki jih festival gosti, so namreč pogosta križanja žanrov, poetik, estetik in produkcijskih načinov. Določen občutek za tovrstna križanja je pravzaprav ključni prispevek organizatork in organizatorjev festivala, ki posledično vzpostavlja komunikacijo z lokalno in širšo skupnostjo na več ravneh.

Filmi na programu vsakokratnega Festivala LGBT filma tako ponujajo ustrezne nastavke za debate, teoretske obravnave, izobraževalne namene ter za aktivistično udejstvovanje. Pri tem je zelo spodbudno dejstvo, da so se organizatorke in organizatorji ob 30. obletnici festivala raje odločili za poudarek na sveži produkciji, namesto za kakšen retrospektivni pogled.

Festival LGBT filma trenutno še poteka v dvorani Kinoteke, zato se bomo v tem prispevku osredotočili na le nekaj zanimivih filmskih fragmentov, ki izhajajo iz našega subjektivnega pogleda na že ogledane filme.

V svojem novem filmu z zgovornim naslovom Gerontofilija se Bruce LaBruce loteva problematike na nekoliko manj radikalen način, kot smo pri njemu sicer navajeni. To je najbrž posledica visoke produkcije, v katero vstopa po dolgem obdobju ustvarjanja na nizkoproračunski sceni.

V Gerontofiliji se mlad fant Lake, ki se nahaja sredi občutljivega obdobja ugotavljanja svojih osebnih identitet, prepusti strastem, ki jih goji do starejših občanov moškega spola. Ob vseh nastalih pripetljajih, v katere se tukaj ne bomo spuščali, je zanimiva, recimo temu tako, tovariška estetika, ki jo režiser v svojih filmih sicer rad poudarja. Lakova punca se namreč, kljub nastali stresni situaciji, solidarizira z (morda že) bivšim fantom, saj v njegovem početju prepoznava revolucionarni potencial.

Melvin svoje dneve zaradi starostne onemoglosti preživlja v negovalni bolnišnici. Lake tam dela kot pomočnik medicinske sestre, sčasoma se pa spoprijatelji z Melvinom in se vanj močno zaljubi. V nekem trenutku se odloči, da bo Melvina rešil iz te institucije zaprtega tipa, ki mu preprečuje vsako možno realizacijo hrepenenja po svobodi. Laku pri reševanju starca pomaga punca. Fant in starec odpotujeta na dolgo potovanje, tekom katerega spremljamo njune dogodivščine ob režijskem spogledovanju s klasično road-movie estetiko.

Gerontofilija je pomemben film, po eni strani z vidika soočanja s stigmo staranja, po drugi pa zaradi odkrite raziskave fetiša, kot je običajno razumljena privlačnost med ljudmi zelo različnih starosti. Starost in staranje pri tem nikakor nista zanikana ali olepšana, film ju obravnava v njuni polni veličini. Samo srečanje mladosti in starosti pravzaprav pri tem niti ni tako ključno, saj gre predvsem za srečanje strasti, življenjskih izkušenj, dialog, druženje in nasploh izmenjavo, tudi seksualno. Film hoče poudariti navideznost posebnosti tovrstnih nestandardnih medčloveških odnosov, ki so pogosto predmet stigmatizacije, kar mu tudi uspe. Režiser, verjetno pa še bolj producent, se pri tem le nekoliko izogibata eksplicitnim seksualnim prizorom, kar vsekakor nekoliko zmanjša širokopotezno zastavljeno sporočilnost in učinek filma.

Violette je izvrstna biografska drama o pisateljici Violette Leduc, ki je, kot je zapisano v napovedi filma, hodila po robu tako z izbiro literarnih tem kakor s svojim življenjskim slogom. Po spletu okoliščin postane Simone de Beauvoir njena, kot bi se temu danes reklo, sponzorka.

Film, ki ga je režiral Martin Provost, zgovorno skicira klasično situacijo razredne neenakosti zgodnjega 20. stoletja, ki se skoraj po ničemer ne razlikuje od današnje. Izbranke, ki so na boljših ekonomskih štartnih pozicijah, si lahko privoščijo izgradnjo kariere intelektualke, čeprav v za »emancipirano žensko« neprijaznih družbenih okoliščinah. Nasprotno pa morajo proletarke ta čas garati za kos kruha, se spopadati s svojimi razkrojenimi družinami in se ob tem prebijati čez velike psihološke ovire, predvsem osebne narave. Violette pri tem ni izjema, je pa izjemna njena odločnost, da se kljub vsemu zavzame zase in postavi na svoje noge. Film, ki pravzaprav sooča liberalni in libertarni pogled na življenje, je nujno čtivo za vse, ki mislijo, da slavna feministična literatura nima izrazitega razrednega ozadja.

V filmu Krog se nam odpre gejevski Zürich v petdesetih letih preteklega stoletja. Prva klubska gejevska organizacija Der Kreis je središče dogajanja, v katerem se osrednji lik, učitelj Ernst, zaljubi v transvestitskega plesalca Röbija.

Film govori o napetostih med, v tistih časih šele nastajajočo »pravico do ljubezni« med neheteroseksualno usmerjenimi osebami, in družbeno represijo, ki vse do današnjega dne spremlja prizadevanja za enakost, ki pa seveda ne more biti pogojevana s spolno opredelitvijo posameznice. V kombinaciji igranega filma, dokumentarnih posnetkov in intervjuja z Ernstom in Röbijem doseže režiser Stefan Haupt enostaven narativ, ki služi predvsem kot dokument časa.

Na dejstvo, da represivne okoliščine, ki jih film Krog uspešno ponazori, nikakor niso stvar preteklosti, nas opozarja prisotnost policije ob Kinoteki in v njej v času Festivala LGBT filma, kar je vredno večplastnega premisleka. Boji za enakost, temelječi na legalizmu oziroma veri v vladavino prava, se namreč vedno znova izkažejo za dvoumne, ob sicer nujnem razumevanju potrebe po legalizaciji pravnih institutov, kot je istospolna poroka oziroma zakon.

Legalizacija – kot vidimo tudi v primeru züriškega Kroga – ne pomeni nujno dejanske varnosti integritete posameznika, temveč nasprotno, vodi k razgrajevanju skupnosti ter streže represivnim interesom. Represija je rezultat razredne delitve, ki hoče vzdrževati obstoječe na temelju izključevanja, ki ga legalizacija v resnici nikoli ne odpravi, saj pravo vedno znova »pozabi« uzakoniti te ali one pravice. Četudi na prvi pogled drugačna, je situacija v filmu Violette pravzaprav natanko enako represivna. Čeprav vse stvari potekajo v skladu s pravnimi normami, smo na marsikateri točki soočeni z močno odtujitvijo, ki je rezultat obstoječega modela organizacije vladanja, zatiranja in izkoriščanja. A tudi v mnogih drugih filmih, ki jih letošnji Festival LGBT filma predstavlja, je k sreči prisotna refleksija tega problema, pa četudi ne nujno zavestna.