Fokusi letošnjega Motovuna

Fokusi letošnjega Motovuna

Oddaja
1. 8. 2018 - 13:00
 / Kinobar

Motovun, istrski grič s slikovito srednjeveško naselbino, je gotovo skozi celo poletje prepreden s skupinicami tartufov lačnih turistov iz tu in tam, a zares zaživi in zasije v tistem tednu, ko gosti regionalno precej uveljavljeni filmski festival. Tega je leta 1999 ustanovil hrvaški igralec Rajko Grlić in se je tako minuli teden odvil že dvajsetič. Čeprav se s svojim prijetno neodvisnim, zanesljivo raznolikim filmskim programom trudi ostati prijetno majhen in butičen, pa festival z nekaterimi programskimi vsebinami vendarle že sega onkraj meja Istre ali Hrvaške. Če to morda še ni očitno po tekmovalnem programu, ki je letos motovunski propeler prinesel kolumbijski kriminalni drami Ubiti Jezusa, kritiško nagrado FIPRESCI pa (prav tako) kolumbijskemu filmu Ptice selivke, pa je rast gotovo čutiti po nekaterih gostih, žirantih in govorcih festivala.

Med temi velja ob častnih gostih Radetu Šerbedžiji in Mustafi Nadareviću tokrat v prvi vrsti izpostaviti lanskega dobitnika canske zlate palme in enega relevantnejših evropskih režiserjev zadnjih let ali, kakor so ga velikopotezno predstavili v napovedi pogovora na festivalu:

Östlund1

Östlund se je ob pogovoru sredi žgočega sobotnega dne izkazal za iskrivega sogovornika, ki iz rokava ves čas stresa zabavne anekdote in z njimi ponazarja, iz kje črpa ideje za sociološke zaplete svojih filmov. Tako smo denimo izvedeli, da so se tragikomični pripetljaji, kakršni so kraja in sledenje iPhona iz filma Kvadrat, navidezni snežni plaz iz Višje sile in zaigrani rop banke iz Incidenta pred banko, vsi res zgodili režiserju ali njegovim bližnjim. Östlund je npr. okoliščine razvijanja zapleta z omenjenim snežnim plazom v filmu Višja sila pojasnil z naslednjimi besedami:

Östlund2

Bolj kot sam filmski medij je bil tako tema pogovora njegov svojevrsten sociološki pristop k pripovednemu raziskovanju vsakdana v sodobni zahodni družbi. Na ta način mu za scenarije niso potrebni posebni neverjetni zapleti, ampak se v slogu opazovalnega humorja opira na majhne detajle iz naših življenj.

Östlund3

Pri filmu Kvadrat pa je npr. v uvodnem delu v ospredje vstopilo vprašanje t.i. učinka opazovalca: 

Östlund4

Poleg tega se Östlund ni želel predstavljati kot poseben cinefil, temveč je rad opozarjal na svoje začetke, zaznamovane s snemanjem smučarskih filmov, in predvsem na svoje navdušenje nad kreativnostjo, ki jo prinaša portal Youtube. Marsikateri poslušalec je z ušesi pristrigel tudi ob Östlundovih pogledih na švedsko filmsko zgodovino in seveda na letošnjega slavljenca Bergmana:

Östlund5

 

Če je po eni strani s svojo prisotnostjo in tudi s svojimi filmi program letošnjega Motovuna torej zaznamoval Ruben Östlund, je drugo ključno vsebinsko točko predstavljala izpostavitev filmskih vidikov Berlina. Filmi, na ta ali oni način povezani z nemško prestolnico, so bili razdeljeni v sklope Film mora biti nevaren, Nebo nad Berlinom in Berlin ponoči, pri čemer velja pri slednjem zaradi festivalske prisotnosti in žirijske vloge režiserja Sebastiana Schipperja omeniti film Victoria. Iztočnico za poročanje je nudil tudi film Želja in zvok v zahodnem Berlinu 1979-1989, ki ga je spremljal pogovor z njegovim protagonistom, v Berlinu živečim angleškim glasbenikom Markom Reederjem.

Reeder se zdi poosebljene panka in post-panka iz nekih drugih časov in je bil s svojo pojavo fascinanten že v uri, ko je zbrana množica na festivalskem vrtu čakala na izginulega voditelja intervjuja, nenazadnje pa je zanimiva že zgodba o tem, kako je sploh postal objekt  dokumentarca:

Reeder1

Reeder je v toku pogovora navrgel kup zgodb o policijskem preganjanju glasbenikov v Vzhodni Nemčiji in seveda o druženju z Ianom Curtisom, Nickom Cavom, Einstürzende Neubauten, Davidom Bowiejem in še marsikom. Ob vseh teh imenih pa se je hitro porajalo tudi vprašanje, kaj je razne velike in male umetnike privlačilo v Berlin tudi v časih, ko ta še ni bil neke vrste umetniška prestolnica Evrope.

Reeder2

Če se izpostavitev že tako preveč izpostavljenega Berlina morda letos ni zdela najbolj posrečena poteza, se je skozi like, kakršen je Reeder, tako vendarle obrestovala. Ko smo že pri Reederju, lahko omenimo, da je, kot običajno, festivalske dni in večere tudi tokrat zaključeval skrbno kuriran glasbeni program, ki je motovunskemu druženju dodajal še nove dimenzije neformalnosti, v vsakem primeru pa Motovun predvsem ostaja eden najlepših in najprijetneših krajev, kjer bomo kadarkoli gledali filme.

 

Po Motovunu se je potikal Jernej, drugi del poročila s festivala sledi jutri ob 13. uri, ko bosta Anja in Klara pokomentirali in pokritizirali še nekatere ključne filme letošnjega programa.

Gajin Svet (Peter Bratuša), prejemnik nagrade Buzz@teen
Ubiti Jezusa (Matar a Jesus, 2018, Laura Mora), prejemnik motovunskega propelerja
Ptice selivke (Pájaros de verano, 2018, Cristina Gallego in Ciro Guerra), prejemnik nagrade žirije FIPRESCI

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness