Kdor že kakšen mesec dni ugotavlja, da se je poletje nepreklicno končalo, pozablja na dejstvo, da menjav letnih časov v kulturnem polju ne določajo vremenski pojavi ali njihove spremembe, ampak dogodki. Tako kot Liffe zastopa jesensko izpolnitev vseh rahločutnih, zasanjanih in otožnih ljubljanskih melanholikov, tako Festival slovenskega filma v sebi nosi seme zaključka, zadnje izdihljaje poletne sončne energije. Pravzaprav je FSF brutalen rez, ki se izraža skozi preštevanje letnih dosežkov slovenske filmske produkcije in podeljevanje nagrad ter predstavlja soočenje s prehodom v vremensko negotovost slovenske filmske produkcije.

Čeprav se je pred pričetkom festivala zdelo, da se letošnja izvedba ne bo mogla kosati z uspehom lanske, pa končna primerjava vendarle ni tako enostavna. Če je lanskoletni festival presenetil z raznovrstnostjo dejavnosti, so organizatorji letošnji izvedbi dodali še posebne projekcije v razstavišču Monfort, razširili program filmske vzgoje s filmskim seminarjem in z razstavami obogatili spremljevalne dejavnosti. Da ob vsem tem tudi glavni vsebinski poudarek ni ostal na stranskem tiru, pa je poskrbel presenetljiv zaključni večer s podelitvijo.

Morda bi glavno razliko letošnjega festivala v primerjavi z lanskim lahko prepoznali na vsebinski ravni – v posameznih slovenskih filmih. Če se spomnimo samo na mednarodne uspehe Razrednega sovražnika, Bolesa in Karpopotnika, se za trenutek zazdi, da letošnja filmska bera ni in ne bo tako odmevna. Pri tem je gotovo najbolj izpostavljena kategorija celovečernega igranega filma, ki je v obsegu občutno manjša kot lani in, hja, zares ne deluje prepričljivo. Tako je žirija tokrat upravičeno svojo pozornost usmerila v pogostokrat spregledane sekcije. Sicer pa lahko o nagradah več slišite v septembrski Temni zvezdi!

Za začetek lahko preprosto pritrdimo odločitvi žirije, da je pogumno našla svojega favorita. In to, da je ovenčala dokumentarec Siniše Gačića, Boj za, ni ne presenečenje in ne izjema. Tako je bilo tudi na desetem Festivalu slovenskega filma leta 2007, ko je nagrado za celovečerni film dobil dokumentarec Mirana Zupaniča, Otroci s Petrička. Največjo vrednost ima film Boj za predvsem kot materialni dokument, ki priča, a ne interpretira ali na kakršenkoli drugi način posega v zgodovinsko dogajanje pred ljubljansko borzo. Podobno je v dokumentarnem smislu pomemben plesni eksperiment skupine EnKnapGroup z naslovom Vašhava v režiji Saše Podgorška. Slovo od rudniških prostorov, ki jim je posvečen film, tematizira povezanost prostora s spominom – spomin je vedno vezan na prostor. Ob tem je problem filmskega prikaza vseh dimenzij plesa in samega prostora pravzaprav zanemarljiv.

Večje presenečenje je to, kar se je po prostorih Avditorija šepetaje želelo, in sicer, da bi si kakšno priznanje gotovo zaslužila Prespana pomlad. Iz besed mladega režiserja Dominika Menceja, ki mu prav tako lahko prisluhnete v Temni zvezdi, je njegov kratki film mogoče razumeti kot študijsko vajo v slogu. Vendar je žirija videla energijo, naboj in ustvarjalno igro, ki prevevajo vsak prizor filma, in so zato avtorja nagradili s petimi vesnami, med drugim za režijo.

Razlogov, da celovečerci niso prepričali žirije, je gotovo več in pošteno bi bilo, da bi se vsakemu filmu podrobneje posvetili. Če bi imeli prostor, bi lahko pisali o razpoloženju otvoritvenega večera, za katerega je poskrbel film Pot v raj, prvenec Blaža Završnika, sicer nagrajenca občinstva. In če bi se ob njem vprašali o ženskih likih in vlogah v slovenskem filmu? Bi verjetno lahko dokumentarcu Urše Menart Kaj pa Mojca? dodali razdelek nevrotičarka na tabletah.

Z istim namenom bi lahko pisali o Avtošoli Janeza Burgerja, ki postreže s slovensko verzijo komedije s primesmi kriminalke, katere humor ne seže dlje od štajerskega dialekta. Kolikor je film karikatura aktualne družbene situacije, je hkrati tudi karikatura (morebitne) slovenske komedije. Lahko bi tudi sadomazohistično pisali o Möderndorferjevem Infernu, medtem ko bi o Drevesu Sonje Prosenc govorile podobe. Če bi imeli prostor …

Kako naj torej drugače zaključimo kot s pričakovanjem novega reza? In pozivom mladim neobremenjenim barbarom, naj pridejo danes zvečer v Kinodvor na projekcije zmagovalnih filmov Festivala slovenskega filma. Kdo ve, kdaj bodo naslednjič poslednji topli sončni žarki tudi nagrajeni.