Nannija Morettija ni treba posebej predstavljati, saj gre za unikatnega italijanskega režiserja, levičarja in agnostika, ki ga nemara poznate po njegovih uspešnicah Sladke sanje (Sogni d'oro), Maša je končana (La messa è finita) ali Sinova soba (La stanza del figlio). Znan po kritiki sodobne italijanske družbe se loteva najširših, dostikrat tudi tabuiziranih tematik. V njegovem prejšnjem  filmu Aligator iz leta 2006 si tako za tarčo satire izbere samega Silvia Berlusconija, zato morda niti ne preseneča, da si v celovečercu Habemus Papam privošči kar papeža in kardinale. Pa je to res kritika avtoritativnega in hierarhičnega organiziranja rimo-katoliške cerkve ali zgolj vljudna parodija nedemokratičnega in zastarelega izbora vodje ene najvplivnejših organizacij na svetu?

Na trgu Sv. Petra je zbrana množica, ki nestrpno pričakuje naznanitev novega papeža. Vendar zainteresirana javnost zelo malo ve, kaj se dogaja za zidovi Vatikana, kjer kardinali zasedajo na tako imenovanem konklavu. Da osvežimo, konklava je postopek, kjer kardinali iz svojih vrst izbirajo novega papeža, ko je odločitev sprejeta, pa vernikom to sporočijo z belim dimom. Sam proces je strogo varovan, kardinali pa so do naznanitve papeža tako rekoč zaprti v prostore, da bi s tem preprečili zunanje vplive. V tem oziru je Moretti, ki sicer ni zgolj režiser filma, temveč tudi koscenarist in igralec, kar precej drzen, saj proces izbora papeža na satiričen in parodičen način razvleče čez skoraj celoten film. Sam sicer pravi, da je to njegov izmišljen Vatikan, a so vzporednice z realnostjo tako smešne, zbadljive, pa tudi kritične, da mu kar ne bi verjeli. Že same lastnosti kardinalov nam pokažejo, da je film zagotovo svojevrstna satira svetega sedeža RKC, saj so prikazani kot zmedeni starčki, ki se bolj kot kaj drugega le otepajo papeškega položaja, ki za razliko od kardinalskega prinaša resnično odgovornost.

Moretti izpostavi vprašanje identitete in odgovornosti, ko namreč kardinali ubesedijo »gospodovo« voljo in izberejo novega vodjo (Michel Piccoli), ta pa ugotovi, da temu položaju ni dorasel. V njihovem dogmatičnem svetu je kaj takšnega, kot zavrniti papežovanje, nedopustno, skoraj neizrekljivo, a presenečen in iskren novi »il Papa« zavrne nastop pred množico vernikov in se zateče v svoje sobane v iskanju samega sebe.

Morettiju je treba priznati nadpovprečno dobro kovane like, vključno s papežem kot tudi vatikanskim predstavnikom za javnost ter predvsem njegovim lastnim likom, psihoanalitikom. Brezizhoden položaj, ki nastane, je preplet treh različnih situacij: skrivanje situacije pred javnostjo, prikrivanje nastalega pred kardinali in papeževo iskanje lastne identitete skozi popačeno, njemu prilagojeno in skrajno zabavno psihoanalizo, ki filmu doda povsem novo perspektivo.

Seveda bi lahko rekli, da je film preveč eleganten, da bi lahko bil dovolj kritičen do Cerkve, vendar ravno zaradi te svoje elegance lahko privabi bolj široko občinstvo, hkrati pa kritičnost zavije v kratke dialoge, simboliko, pa tudi čisto odkrito satiro in parodijo. Kar hočem reči, je to, da film lahko gledajo najbolj goreči verniki, ne da bi ta prizadel njihova verska čustva, pa tudi vsebine sami verjetno ne bi dojeli kot napad na avtoriteto svetega sedeža, a hkrati je za pozornega gledalca v filmu dovolj kosti, ki jih lahko gloda še kar nekaj časa po filmu. Problematizira tako hierarhijo kot izoliranost Vatikana, ki je še najbolj povezana z njegovo neiskrenostjo do lastnih podpornikov. Vprašanje identitete in odgovornosti do papeškega položaja zreducira na vprašanje človekove identitete in tako dedogmatizira papeški položaj. Seveda pa je ravno psihoanaliza tista, ki najbolj pripomore k posmehu do rimo-katoliškega tradicionalizma , ki je moralno privzdignjen nad znanost in stroko, a se hkrati ne more otresti naših lastnih okvirjev – okvirjev človečnosti. Zato je papež zelo posrečen, a vendar tragičen lik, ki nam poraja največ vprašanj. Njegova iskrenost in radovednost pa nam na koncu pustita vtis, da je predober za papeževanje, saj je tako avtoritativen in javno izpostavljen položaj samo za nekoga, ki ne ceni svoje lastne biti.

Moretti v svojih filmih rad zaigra stransko vlogo, ki po navadi predstavlja njegov alter ego. Tudi v Habemus Papam si je vlogo odlično zastavil, saj kot psihoanalitik predstavlja razum, ki cerkvene »dostojanstvenike« zaradi njihove lastne odmaknjenosti pripelje do absurda. Tudi zaradi njegove lastne pojavnosti v filmu mu je treba priznati, da ne gre zgolj za parodijo, ampak za kritiko, za katero vidno in drzno stoji avtorjev, recimo temu id (scenarist), ego (režiser) in super ego (igralec).

Spisal predvidljivi filmski (psiho)analitik Matjaž.