Heroji imperializma

Heroji imperializma

Recenzija izdelka
11. 2. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Minilo je že skoraj pol desetletja, odkar je Clint Eastwood s filmom o življenju Chrisa Kyla, ameriškega ostrostrelca, ki je med invazijo Iraka zaslovel po spretnem proizvajanju arabskih trupel, izzval opazno število levičarskih kritik. Ne bomo se branili mnenja, ki film Ostrostrelec opisuje kot obrtniško izpiljeno delo. S tem pripoznanjem formalne odličnosti pa ne zavrnemo očitka, da je šlo za propagandno delo, v katerem je Eastwood svoje ustvarjalne sposobnosti namenjal utrjevanju ameriške konservativne ideologije. Film je precej jasno izkazoval naklonjenost imperialistični politiki, in to večinoma skozi poveličevanje določene oblike vojaškega heroizma. Eastwood se temu poveličevanju v naslednjih letih ni odrekel, kar lahko sklepamo po njegovem novejšem, finančno manj uspešnem in kritiško slabše sprejetem filmu Vlak 15.17 v Pariz iz leta 2018.

Podobno kot pri Ostrostrelcu gre tudi pri novejšem filmu za biografsko delo, v katerem Eastwood prikazuje in obenem praznuje herojstvo imperialističnega kova. Tokrat sledimo trem Američanom, ki na vlaku iz Amsterdama v Pariz uspešno onesposobijo terorističnega napadalca. Temu izjemnemu dejanju smo priča šele proti koncu filma, pred tem pa spoznavamo naše heroje v bolj vsakdanjih okoliščinah. Vidimo jih kot otroke, ki jih oblikuje krščanska izobrazba, tako doma kot v šoli. Poudarjeno je njihovo zgodnje občudovanje vojne, kar sčasoma vodi k temu, da se dva izmed treh prijateljev, Spencer Stone in Alek Skarlatos, pridružita ameriški vojski. Film nameni precej pozornosti mlademu Stonu, ki si želi v vojni sodelovati predvsem zato, da bi lahko reševal življenja. Ta krščansko navdahnjena drža je poglavitna značilnost imperialističnega herojstva. Ekspanzivni militarizem in reševanje življenj nastopata v skoraj totalnem sozvočju – vsakršna sled protislovnosti je izbrisana v enotnem moralnem imperativu: braniti imperialni mir.

Chris Kyle v Ostrostrelcu nastopa kot paradigmatski primer tovrstnega ameriškega heroja – v zgodnjem prizoru izvemo, da naj bi ta idealno deloval kot nekakšen »sheep dog«, torej ovčar ali ovčarski pes, za razliko od ovc na eni strani in volkov na drugi. Ovce so v skladu s krščanskim imaginarijem razumljene kot bistveno dobra bitja, ki svojo dobroto izkazujejo skozi nemoč in nenasilje. V miroljubni vsakdanjosti nastopajo kot potencialne žrtve volkov in zato nujno potrebujejo ovčarja, da jih brani pred zunanjimi sovražniki. Dobrota ovčarja je utemeljena na figuri ovce kot nemočne žrtve, saj mu ta omogoča, da je njegova drža v vsakem primeru razumljena kot izključno defenzivna: prizadeva si za obrambo ovc pred nevarnostjo volkov in nič več kot to. Želja po obrambi ovčjega miru utemeljuje pravičnost njegovega nasilja nad volkovi, tudi kjer sam nastopa kot agresivni napadalec. Ko pobija, to počne samo zato, da bi reševal življenja. To pač mora početi, drugače bi se krvoločni volkovi brezbrižno nažirali z nedolžnimi ovcami. Pomislimo na Kylove povojne travme, kot jih prikazuje Eastwoodov film: v njegovi glavi donijo kriki žrtev, ki mu jih ni uspelo rešiti – zato se skozi film tudi večkrat vrne v Irak: ne da bi ubijal, temveč reševal skozi ubijanje.

Za razliko od Ostrostrelca se zgodba filma Vlak 15.17 v Pariz ne odvija na sovražnih tleh, temveč večinoma v notranjosti imperija. Velik del dogajanja je umeščen v Evropo, ovčjo deželo par excellance, kjer trije ameriški prijatelji nepričakovano naletijo na volčje napadalce. Ko eden izmed volkov, Ayoub El-Khazzani, prične napadati potnike vlaka Thalys 9364, Američani nemudoma prevzamejo dolžnosti ovčarjev. S tem je preprečena izguba življenj, celo v primeru potnika, ki ga napadalec uspe ustreliti. Volkovi so zaradi herojske dejavnosti vrlih posameznikov torej poraženi. V nasprotju z ostrostrelcem Kylom dejanja ameriških herojev tu niso eksplicitno povezana z institucijo ameriške vojske - eden izmed herojev, Anthony Sadler, nenazadnje po poklicu sploh ni vojak. Kljub relativni odsotnosti institucionalnih okvirov pa zgodba o Američanih, ki rešijo evropski vlak pred islamskim terorizmom, vseeno reflektira širšo dramo ameriškega imperializma, v kateri bitka med dobrim in zlim, ovčarji in volkovi, kroji usodo nemočnih ovc.

Volčjost terorističnega napadalca El-Khazzanija je vzpostavljena že v prvem prizoru - tam njegov obraz ostaja zakrit in dovoljeno nam je uzreti le posamezne dele njegovega telesa: roko, ki drži kovček; noge, ki se gibajo proti vlaku; del njegovega hrbta ipd. Napadalčeva identiteta je na začetku filma odtegnjena, a na poseben način. Ne gre za odtegovanje identitete morilca na način kriminalk ali detektivskih zgodb, kjer sprva uzremo roko, ki zabode nož v neko žrtev, pozneje pa odkrijemo obraz, ki pripada tej roki. El-Khazzanijeva roka v prvem prizoru še ne vihti noža; pogled, ki se osredotoča nanjo ni pogled nevednosti, ki išče obraz za dejanjem. Pravilneje bi bilo reči obratno: gre za pogled vednosti, ki išče dejanje za obrazom. Morilskega dejanja še ni bilo, a že sumimo o tem, da bo izvršeno. Pot od roke do obraza tu predstavlja pot od suma do gotovosti. V prvem prizoru zgolj sumimo, da gre za enega izmed volkov, saj nam omejeni pogled na njegovo telo vselej omogoča uzreti nekaj volčjih potez, med drugim temno polt – ne moremo biti povsem gotovi, lahko se še vedno motimo, a odtegovanje obraza nam sporoča, da El-Khazzani morda skriva svojo morilsko naravo. Ko pozneje v filmu uzremo njegov obraz in vidimo njegove krvoločne oči, v rokah drži orožje in njegova volčja identiteta ni več dvomljiva.

O El-Khazzaniju sicer ne izvemo skoraj nič – njegova dejanja ostanejo nepojasnjena, tako na individualno-psihološki kot družbeno-politični ravni. Lepota volkov je ravno v tem, da razlaga njihovih dejanj ne zahteva spusta na raven konkretnega in partikularnega. Zato se nam ni treba preveč ukvarjati s tem, zakaj je do terorističnega napada sploh prišlo. Lahko se brez zadržkov osredotočimo le na herojska dejanja tistih, ki so preprečili potencialno katastrofo. Eastwoodov film tako implicitno afirmira ameriško zunanjo politiko, ki je v veliki meri prispevala k poskusu terorističnega napada. Herojstvo Chrisa Kyla v Iraku in herojstvo ameriških prijateljev v Evropi se nenazadnje razumeta kot del istega, nadvse pomembnega boja: to je boj proti volkovom, proti zlu.

Imperialistično ideologijo je kritiziral vajenec Arne Kušej.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.