Malo brskam po internetu in opazim, da v Kinodvoru igra film Hitchcock. Predpremiera celo. Takoj iz prve me pritegne: Hitchcock  - super! Redkokdaj sem naletel na kakšen njegov film, ki mi ni bil všeč. Zato zatežim našemu uredniku, da bi si ga šel pogledat. Karta je kmalu zagotovljena.

Po tem prvem navdušenju pa vedno pride zavedanje o obveznosti: napisati moram recenzijo. Začnem malo razmišljati. Film o Hitchcocku. Kaj bi se dalo o tem napisati, kakšen film je sploh lahko film o Hitchcocku? Prvi problem je to, da ga ni režiral veliki Alfred. Kdo ga pa je? Sploh nisem imel pojma. Imdb.com mi odgovori: Sacha Gervasi. Kdo? Režiral je dokumentarec Anvil in napisal scenarij za Terminal. Nič posebnega, si mislim.

Ne obremenjujem se več s tem. Grem raje »open minded« na to filmsko predstavo. Če sem iskren, je to evfemizem za slaba pričakovanja. In ta slaba pričakovanja so se uresničila. Hitchcock je zgodba o Hitchcocku, ko dela film Psiho. Pa za začetek naštejmo vse klasične debilne mite, ki nas posiljujejo s platna: Hitchcock po velikem uspehu filma North by northwest potrebuje nov projekt, novo preizkušnjo. In to radikalno drugačno. Kar je problem: radikalno drugače od nečesa, kar je bilo uspešno - je to neuspeh? Toda Hitch - kot ga ljubkovalno kličejo v filmu - je genij, ki ga nihče ne razume. Filmski producenti in distributerji se čudijo nad zamislijo za scenarij Psiha in nočejo kaj dosti tvegati. Še celo njegova žena je sprva skeptična do tega projekta. Ampak on vztraja - in ni treba biti genij, da ugotoviš, da genij zmaga. Hitchcock gre s Psihom proti svetu, tudi proti »hitchcockovstvu« - in zmaga.

Drugi mit: za vsakim velikim moškim je velika žena. Debelušni režiser ne bi zmogel ničesar brez motorja z imenom Alma Reville [alma revil]. Kot je znano, je bil Hitchcock precej obseden z lepimi blondinkami. Toda, kot se za genija spodobi, premaga samega sebe in prepozna svojo ženo kot svoj lasten pogoj za uspeh. Ni več le Hitchcock pred fotografi in novinarji, na koncu sta v središču pozornosti Hitchcock in njegov lasten pogoj. Alma očitno kaj drugega ne more biti …

Hitchcock je absolutna instanca filma Hitchcock. Žena je le njegov pogoj, Vera Miles [vera majls] prikaz njegove 'slabe narave' glede žensk, Janet Leigh [đenet li] pa le sredstvo, da režiser prikaže Hitchcocka kot obsedenca z umori. Kar je sicer res bil, ampak to nikakor ne pomeni, da je on tisti, ki je v Psihu ubijal pod tušem. Navsezadnje ta film pogosto prikazuje Hitchcocka kot kvazipatološko izhodišče za svoje filme: on sam je voajer, on sam je romantik in istočasno obsedenec s svojim tipom blondinke, njega samega privlači umor in tako naprej. Toda po drugi strani je Hitchcock debelušen možakar, ki stalno zelo umirjeno in artikulirano malo provocira in malo zabava - stalno stresa neke pametne ali nekoliko čudaške šale. In kot nek stereotipen moški ne popušča pri hrani in pijači. Tako dobimo lik nekega dobrodušnega genija, ki pa ima svoje včasih prikupne, včasih bolj strašljive čudaške izpade - seveda vse v okvirih produkcije dobrega filma.

Kamera, kadri, mizanscena, glasba: vse dela na tem, da se ustvari takšno podobo omenjenega režiserja. Tolikokrat in toliko še nikoli nisem gledal nobenega podbradka. Kamera je vedno malce kasneje ali malce nižje od velikega režiserja - le kaj bi mu lahko sledilo? Glasbeni vložki patetično butajo in izumetničeno ustvarjajo kvaziveličastne dogodke. Hitchcockov rek: če je film dober, lahko zvok izpade in občinstvo bi še zmerom imelo idejo, kaj se dogaja - v tem filmu nikakor ne more biti aktualen, je prej dokončno suspendiran.

Kaj pa, če je vse to res? Kaj pa, če se je to res zgodilo - če je to res dejansko Hitchcockovo življenje? Ja potem pa ne delati filma iz njegova življenja - ker bo in tudi je slab. Sam Hitchcock je dobro vedel, da dobro življenje pogosto ni dober film. Ampak priznam - tudi jaz sem padel na to foro: če dober režiser naredi dober film, še ne pomeni, da lahko naredimo dober film o dobrem režiserju. Prej slabega. Ne vem, kako se mi to ni posvetilo že prej …

Brez suspenza je o Hitchcocku režiral recenzijo Aleš.