Hitchcockova Rebecca to the future

Hitchcockova Rebecca to the future

Recenzija izdelka
28. 2. 2018 - 13:00
 / Kinobar

Ranljiv, šibek, odprt. Tako se je počutil Paul Thomas Anderson, ko ga je nekoč žena, ležečega v postelji zaradi hude bolezni, pogledala naklonjeno in ljubeče kot baje že zelo dolgo ne ... »Tako nebogljen in občutljiv!« To naj bi bil osnutek ideje za scenarij Fantomske niti, pri pisanju katerega je začel že zelo zgodaj sodelovati tudi Daniel Day Lewis, ki ga je imel režiser za glavno vlogo v mislih že od samega začetka. Iz vprašanja po tem, kaj se zgodi, če zboli obsesivni control freak, ki svoje delo ves čas postavlja na prvo mesto, podkrepljenega z božičnimi zgodbami o duhovih ter gotskimi pravljicami, je nastal film o razmerju natakarice Alme – igra jo Vicky Krieps – ter »večno samskega« modnega oblikovalca oziroma krojača Reynoldsa Woodcocka; film, za katerega si režiser želi, da bi mu publika poleg kategorij kot sta drama in romanca dodala še - »Oh, ja!« - komedijo.

Kot je Anderson povedal v enem izmed intervjujev, se naslovna Fantomska nit nanaša na nehoteni šiviljski gib, ki naj bi ga od šihta izmozgane viktorjanske mojškre kompulzivno ponavljale še tudi izven delovnega časa, brez cvirna in šivanke v rokah. V samem filmu namigne še v eno smer - nemara gre za las Woodcockove pokojne matere, ki ga nosi pri srcu všitega v podlogo plašča ali pa za sporočila, ki jih iz vražne navade podtika med plasti oblačil svojih strank ter se jih tako polašča še drugače kot krojač. Kupci njegovih modnih kreacij na ta način postanejo prenašalci njegovih skrivnosti, brez vsakršne možnosti, da bi jih izdali. Ko razmišljamo o številnih primerih podobne odmaknjenosti od sveta, ki so na različne načine zaznamovali režiserjeve preostale filme, Fantomska nit pordeči: npr. o enigmatični zasebnosti Thomasa Pynchona, ki je dala piko na i Andersonovi adaptaciji pisateljevega romana Skrita pregreha, v kateri vlogo pripovedovalke prevzame povsem stranski lik iz predloge; o pornoindustriji v Vročih nočeh; o skrivnem receptu za cocktail v Gospodarju, o Adamu Sandlerju v Pijani ljubezni ter »motivAkcijskem trenerju« v Magnoliji, nenazadnje pa o prizoru z ruleto iz prvenca Trda osmica, ko se zaradi intenzivnega dogajanja v okolici – roke, ramenčkanje, sem in tja se nad mizo skloni krupje – ki ves čas motijo gledalčev pogled na igralca v fokusu, slednja zazdita malo premaknjena, prostorsko ... in v prenesenem pomenu besede! Kot bi bili gledalci hkrati pahnjeni v poistovetenje z obema likoma, ki sta ju dih jemajoče odigrala Philip Baker Hall in Philip Seymour Hoffman, obenem pa navdani z občutkom vrtoglavice, ne da bi šlo pri tem za kamermansko uporabo vertigo efekta. Kratica PTA stoji za fajn naoljeno hollywoodsko mašinerijo, ki pride do avtorskega izraza preko nenavadnih zgodb tako večplastnih likov, da ti kar kličejo po filmih kot mešanicah žanrov ...

Fantomska nit odgovarja na vprašanje, kako posneti cunje, da bi bile te videti osupljive? Kako na 35-mm filmski trak, ki danes tekmuje z visoko ločljivostjo digitalnega, prenesti fotografije dogajanja iz londonskih modnih ateljejev v petdesetih. Stranski produkt Andersonovih eksperimentiranj z lečami in filtri, da bi dosegel rahlo umazan, zadimljen ter predvsem nespoliran videz, ki bi ustrezal tem fotografijam, je npr. glasbeni video za skladbo Daydreaming skupine Radiohead, katere kitarist Johhny Greenwood je za film napisal glasbo, režiserjevi napotki zanjo pa so bili: romantična, predvsem pa bujna, glasna ter pompozna!

Povsem v stilu ustvarjalnosti egomanijaka Woodcocka, ki pa mu tekom delovnega procesa ustreza predvsem tišina; simpatija, asistentka, muza Alma, katere mazanje masla na opečenec je v filmu slišati kot stampedo, je na poti do prevzema njegovega priimka nekaj povsem drugega ... Za koga od njiju bo po poroki bolj veljal izrek nomen est omen: kdo od njiju bo bolj »briht'n k' lesen' t'č«? »To blago mi ni všeč!« »Nimaš okusa, ampak nič ne de, saj se ti bo spremenil.« »Morda pa mi je všeč moj okus?« »Le toliko, da ne boš zahajala v težave.« »Morda pa iščem težave?« Nenazadnje se par usodno zagleda v trenutku, ko se Alma, ki je kot natakarica vešča strežbe in tako kot nalašč za zadovoljevanje njegovih želja, spotakne ...

Alma gotovo ni kot Reynoldsove šivilje, ki so tiho kot miške, ter tako referenca na zgodbo o Krojaču iz Gloucestra angleške pisateljice Beatrix Potter, ki je bila Andersonu v velik navdih pri pisanju scenarija. Ta malce spominja na Mišamaša Svetlane Makarovič – na kratko: antropomorfne živalce spravijo krojača iz dreka ... in to čez noč!

Reynolds, »najzahtevnejši človek«, ki je, ker se jemlje preresno, ves čas na robu karikature ... Je žnidar obsojen na samsko življenje, je ljubezen zanj pogubljena, je res zaklet? Ali le bolestno navezan na klet v smislu Psiha Alfreda Hitchcocka in ga mama »lasá« iz onostranstva kot Normana Batesa, medtem ko se njemu to ne zdi prav nič »spooky«: »Pomirjujoče je vedeti, da mrtvi pazijo na žive...«

Reynolds uresniči Almine sanje, v zameno pa mu ta da »vsak košček sebe«. Morda je eden od koščkov tudi kamen namesto srca, kamen takšne ali drugačne spotike? Npr. motnja dnevne rutine, za izpopolnitev katere je tako trdo delal vse življenje? Kako v filmu razumeti Almin siddhartovski Ring moment: dajem ti šrumse ... ups, strup v čaj ... in kasneje še v omleto? Reynolds se zaljubi tudi v Almino črno za nohti – to je Andersonov humor.

Ona ga vrti okoli prsta, on postaja njen naprstnik, da se le ne bi zbodla kot Trnjulčica in tudi ona postala prekleta ... Kdo vleče niti iz ozadja: Reynoldsova pokojna mama, sestra, ki jo odlično igra Lesley Manville, ali le krhkost njegovega ega? Niti prva – niti druga – niti tretje? V kontrast zgodbi o strasti, poželenju, ambicijah, nadzoru, moči ter tesno prepletenima stvarjenju in uničenju, ki kričijo, Tekla bo kri, je film posnet zadržano in pretanjeno. Režiser se prefrigano poigrava z detajli tako turbulentnega razmerja kot tudi krojaške obrti. Kot bi se mu posrečilo veliki plan še večje ljubezni posneti skozi šivankino uho.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ja to si pa dobro napisal. bravo.

si mogoče že čital knjigo - Rachilde : gospod Venera ?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness