Humanizem bratov Dardenne

Recenzija izdelka
21. 6. 2012 - 13.00
 / Kinobar

Brata Dardenne sta razvila svojevrsten filmski slog, nekakšen socialni realizem, ki je priljubljen tako pri kritikih kot pri občinstvu, o čemer pričajo številne ugledne nagrade, med drugim dve zlati palmi. Njuni filmi so tako specifični in prepoznavni, da lahko govorimo kar o „dardennovskih“ filmih, katerih značilnost je dokumentarističnost – zgodbe vsaj deloma vselej temeljijo na dejstvih – in minimalizem. Pripovedujeta preproste zgodbe o ljudeh z obrobja družbe, ki so zaradi finančne stiske nadvse ranljivi in se zato nenehno gibajo med moralnim padcem in odrešitvijo. Tudi njun zadnji film Fant s kolesom je v marsičem tipično „dardennovski“, vendar avtorja v njem hkrati prestopata meje, ki sta jih sama postavila, kar pa se ne izkaže za posrečeno potezo.

Fant s kolesom se ukvarja z družinsko tematiko. Pripoveduje zgodbo o enajstletnem Cyrilu, ki ga je oče odložil v sirotišnici, menda le začasno, dokler si ne uredi življenja. Brezvestni oče se odseli, ne da bi sinu sporočil, kam. Fant pobegne iz sirotišnice in začne kot obseden iskati očeta. Na tej poti, bežeč pred socialnimi delavci, se zaleti v frizerko Samantho. To je srečanje, ki odločilno zaznamuje nadaljnjo zgodbo. Deček se namreč v prizoru, ki sta ga avtorja poimenovala „obrnjena pieta“, Samanthe z vso silo oprime, dobesedno in v prenesenem pomenu. Ona brez eksplicitnega motiva vzame dečka za svojega, posvoji ga, vendar stvari seveda ne tečejo gladko. Sledi tipičen „dardennovski zaplet“, besni in divji fant se kmalu znajde pred skušnjavo, ki se ji ne more upreti, a na koncu le prisluhne glasu razuma in uvidi, da je Samantha njegova edina rešitev.

Zgodba je relativno preprosta, vendar film ni niti najmanj dolgočasen, saj gledalca kmalu posrka vase. Zgodbe namreč ne spremljamo z distance, temveč neposredno z vidika glavnega protagonista, kakor je za belgijska avtorja značilno. Čeprav tokrat manj kot običajno uporabljata ročno kamero in je kamera na sploh bolj statična in distancirana od osrednjega lika, to ne pomeni, da je film manj intenziven. Nasprotno: napetost in ritem daje filmu prav dečkova telesnost, njegova nebrzdana energija. Gledalci namreč brez težav začutimo njegov nakopičen bes in obup, ki se kaže v najbolj prepričljivih prizorih filma, dečkovih agresivnih izpadih in v prizorih, ko se vozi s kolesom in vanj prenaša vso jezo. Prav neverjetno je, da lahko tako mlad igralec nosi celoten film.

Avorja sta dejala, da je film v bistvu nekakšna pravljica za današnji čas, zato ne čudi, da sta v nasprotju z ustaljeno prakso uporabila toplejše barve – prvič sta film posnela poleti - in glasbo, ki pa je odmerjena tako, da nima bistvenega pomena. In morda ravno v „pravljičnosti“ filma leži njegova največja slabost. V filmu namreč vlada izrazit kontrast med Samantho, čisto dušo, sodobno svetnico, ki se brez razvidnega razloga žrtvuje za dečka, in stranskimi liki, ki so večinoma preveč karikirani in enodimenzionalni, zvedeni na slabe lastnosti – npr. sebični in neodgovorni oče, izkoriščevalski lokalni zločinec. Kakor se za pravljico spodobi, ima film povsem jasen moralni nauk, zato izpade vse preveč moralističen, domala sentimentalen. Film se tako ujame v lastno past, spoj socialnega realizma in pravljice ne uspe: zgodba je pravljična, podobe pa realistične. S tem, ko se film sprevrže v moralko z nedvoumno razmejitvijo med dobrimi in slabimi liki, odvzame ostrino realizmu. Po drugi strani se pravljična zgodba ne sklada z realističnimi, intenzivno telesnimi podobami. Lahko bi rekli, da film konec koncev ni ne realističen ne pravljičen, temveč melodramatičen ...

Zanimivo je, da kritiki in občinstvo film čislajo prav zaradi njegove moralistične dimenzije, njegove „človečnosti“ in  „optimističnega“ tona. Slavijo ga kot „globoko humanističnega“, karkoli že to pomeni. Morda to, da je gledalcem toplo pri srcu ob spoznanju, da obstajajo ljudje, ki se nesebično žrtvujejo, da dobro rodi dobro, da še obstaja upanje ... Gledalci tako s „prijetnimi občutki“, pomirjeni in samozadovoljni odidemo iz kina v temno noč.

Nekateri pa upamo, da gre zgolj za trenutni spodrsljaj bratov Dardenne, da nista z leti izgubila značilne ostrine, da nista opustila trdega in hladnega realizma. Še več: da bosta v prihodnosti še bolj neizprosna in radikalna kakor doslej.

Humanistična občutja so tuja Urhu Veletu.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness