Norberta Pfaffenbichlerja je verjetno zaradi njegove kričeče unikatnosti nehvaležno opisovati s primeri. A prav ti so najefektivnejši način, da ekscentričnost njegovega dela približamo poslušalcu, ki si ni ogledal katerega od delov neme trilogije 2551.03 . O zadnjem, The End, ki se je nedavno zavrtel na drugem poslednjem huraju Kurje polti, govorimo danes. V The End protagonist trilogije, Opičnjak, zaključi svojo odisejado po kanalizacijah – svetu, ki ga naseljuje. Najde svojega izgubljenega posvojenega sina – in ga ponovno izgubi. A fabula bo danes sedla na zadnjo klop. Govorili bomo predvsem o formi. Pregovor pravi, da slika pove tisoč besed – kar za nemi film, kot je 2551.03, gotovo drži, kliše gor ali dol.

Poslušajmo zdaj obljubljeno primerjavo: Norbert Pfaffenbichler je v grajenju oprijemljivih svetov Hajao Mijazaki, ujet v postapokaliptičnih kanalizacijah. Po teh se klatijo njegovi liki in kreacije – vsi zakriti z bolj ali manj grotesknimi maskami. Pfaffenbichlerjev neskončen imaginarij, fino kalibriran za groteskno, gradi konsistenten, štiridimenzionalen svet. Ta kanalizacija ima svojo verzijo gestapa – edini kolektiven lik z enotnimi maskami – in na primer tržnico, po kateri na začetku filma tava protagonist.

clip

Na tej točki smo vam zavrteli zvočno kuliso tržnice iz filma, ki nazorno oriše svojo vizualno podobo. Čarovnice kuhajo napoje, mesarji mesarijo žive lutke in iz njih vlečejo črve. Pretirano težek, mutiran Jezus – prav tako živ – vajba na križu in spremlja rajo ob, sklepamo, nedeljskih nakupih. Kostumi, maske in scenografija so pogosto iz plastike - a ne delujejo umetno. Plastika je animirana z gibom, zvokom in praktičnimi učinki, kot sta žmohtno drobovje in kri.

Najbolj nazoren primer: lutka, ki jo mesar mrcvari. Vidno plastična, a prepričljiva animacija njenega gibanja, oprijemljivo drobovje in kri ter zvočna podoba njenega kričanja ji vdahnejo življenje. Iz te dihotomije umetno-živo film črpa ključne trenutke nelagodja – osrednje označevalce atmosfere. Oziroma, kot je pred leti v intervjuju za naš radio dejal avtor, »trenutki uncannynessa«.

Pri teksturi filma ne moremo mimo fotografije Martina Putza. Pfaffenbichlerjevim scenografijam, maskam in kostumom, ki upogibajo realnost, vdahne čar nemega filma. Prva plast fotografije namreč sloni na nemškem ekspresionizmu, ki odlično dopolnjuje groteskni svet. Širše najbolj znana predstavnika te tradicije sta Wienejev Kabinet doktorja Caligarija in – seveda – Murnaujev Nosferatu  – to je tisti iz leta 1922.

Putz sliko filma 2551.03 monokromatsko obdela, da simulira filmsko emulzijo in njeno barvno obdelavo, ki sta jo uporabljala omenjena filma. Poleg monokromatike sem sodi tudi kadriranje z močno kompozicijo in zaprta filmska forma – tj. forma, kjer kamera določa meje dogajanja. Pfaffenbichler pa scenografsko gradi na izmaličeni, ostri scenografiji mesta, kot jo je zasnoval Doktor Caligari. Prepričljivost Pfaffenbichlerjeve filmske podobe tako izhaja iz doslednega združevanja gradnikov filmske tradicije, iz katere črpa in se nanjo nanaša. 

Drugi del filmske podobe – predvsem kamera in montaža – pa mestoma preskoči v popolno eksperimentalo. Denimo ko naš Opičnjak naleti na plesalko. Poslušajmo odlomek tega prizora:

clip

Plesalka se sprva ziblje v statiki, nato pa se obdelava njenega gibanja prevesi v animacijo in eksperiment, ki sicer začuda ohrani estetiko nemškega ekspresionizma. Film v eksperiment skoči z dvojnimi ekspozicijami, stroboskopskimi lučmi, utripanjem plesalčinega presvetljenega obraza in stop motion animacijo udov, ki se premikajo v nenaravnih, zlomljenih smereh. V eni izmed sekvenc film celo zamenja celotno vizualno podobo s koloriranim negativom – jasen označevalec sodobnega eksperimentalnega filma.

Pfaffenbichler združuje nemi film, še posebej nemški ekspresionizem, s sodobnimi eksperimentalnimi prijemi. Nekateri mediji film označujejo kot postmoderen, a v The End ni zaznati veliko ironije – sicer tipične za dela, ki s postmodernimi prijemi združujejo surovo s tradicijo. Pfaffenbichler ne ironizira, ampak zgodovino posvoji in iz nje ustvarja novo. Njegova kanalizacija in njeni liki zaživijo kot iskrena alegorija sodobnega sveta. Groteskni in zjebani spodnji sloji z zjebanimi maskami in kostumi, lepe in baročne zgornje sloje pa varuje uniformirani gestapo.

Takšnih poskusov alegorij danes ni malo, a v svetu hiperprodukcije, ki pogosto papagajsko ponavlja že znane družbenokritične poante, to niti ni presenetljivo. Kar loči The End od ostalih, je iskrenost. Ne pade v že iztrošeno norčevanje iz tradicije – kamor je nenamerno zapadel Eggersov Nosferatu. Z navezavo na nemi film doseže univerzalnost, ki ne potrebuje jezika. S sodobnimi eksperimentalnimi posegi pa to tradicijo osveži in zasidra v sedanjost. Ti eksperimentalni vdihi niso zgolj forma – nosijo pomen. Eksperimentalni film že dolgo predstavlja film spregledanih, tako kot protagonist Pfaffenbichlerjeve alegorije.

Dragi poslušalci, s tem zaključujemo današnjo recenzijo. Izpostaviti pa želimo še pomen festivala Kurja polt, kjer smo si film ogledali. Filmom, kot je The End, nudi prostor, ki bi ga pri nas sicer težko našli. Še pomembneje – slovenski publiki omogoča stik z mojstrovinami, za katere večina verjetno sploh ne bi slišala. Na Radiu Študent iskreno upamo na še en – poslednji poslednji poslednji – hura Kurje polti. Tako rekoč – Poslednji hura Kurje polti tri!