Imam transseksualizem

Imam transseksualizem

Recenzija dogodka
8. 12. 2016 - 13:00
 / Kinobar

Festival LGBT filma. Ljubljana, 26. 11. - 4. 12. 2016. Foto: festivalski plakat, oblikovanje Hand Bag.

 

Večletno spremljanje festivala LGBT filma potrjuje njegovo enkratno umeščenost v lokalni filmski kontekst. To je predvsem kinotečni dogodek, prav dovolj pregleden, da omogoča fokusiran gledalski ritual v ustreznem okolju, in prav dovolj velik, da ponudi privlačno mnogoterost filmskih pogledov ter nekaj resnih kritičnih vložkov.

Veliko bolje javnofinančno podprt, a tudi komercialnejši Liff je skoraj vzporedna filmska realnost "z drugega konca mesta". Dualnost dveh festivalov pušča vtis pluralne mestne filmske krajine. A zagotovljena pluralnost pomeni tudi mainstream povsod – nekje ga je več, drugod pa malo manj.

Tudi na letošnjem festivalu LGBT filma smo tako naleteli na nekaj mainstreamovskih "motenj", ki pa so le poudarile pomen tistih manj tipičnih filmov, zaradi katerih je pomembno, da obstaja tovrstni filmski dogodek.

Eden teh je dokumentarec Transspolna življenja v Sloveniji v režiji Michelle Emson, po scenariju Anje Koletnik in Evan A. Grm ter v produkciji zavoda Transakcija in Sanctuary Studios. Pregledna predstavitev desetih transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb sloni na pristopu talking heads, ki se mu sopostavljajo prebliski podob različnih mest in krajev Slovenije, kjer protagonistke in protagonisti živijo oziroma tako ali drugače delujejo. V prepletu izjavljanj prevladuje vtis o nujnosti krhanja binarnega sistema – uradnega in hkrati večinsko privzgojenega –, ki spol in družbeni spol definira skozi strogo delitev na dve kategoriji.

Fragmenti osebnih zgodb so vsebinsko odličen material, iz katerega montaža izlušči najpomembnejše vidike transspolnosti. Film tako spregovori o tranziciji kot pomembnem, psihološko izzivalnem prehodnem življenjskem obdobju in se naveže na običajne zagate s pravnim priznanjem spola. Tako kot nekoč homoseksualnost je danes tako imenovani transseksualizem v Sloveniji opredeljen kot duševna motnja, ki pa je nujna diagnoza, če želite spremeniti svoj spol. Se pravi, ko imate transseksualizem, ste uradno duševno moteni, a ko boste spremenili spol, bo motnja izpuhtela in bo vse okej – spet boste lepo popredalčkani v kategorijo M ali Ž in torej ne boste več "štrleli ven".

To legalistično bizarnost, vredno takojšnje ukinitve – tudi v smislu odprave definicije spola v osebnih dokumentih in povsod drugje v sistemu –, je pomembno razumeti z intimnega in družbenega vidika. Normativni utesnjujoči okvir je pri tem le opomin, da se je z binarnostjo sistema treba boriti iz in v samoorganizirani mreži, ki posameznike/posameznice opolnomoči, opogumi in jih oboroži s strategijami boja ne le zoper spolno, temveč tudi vsakršno vsiljeno normativnost. Film na nekaj mestih nakaže ravno to aktivistično razsežnost problematike, kar je njegov ključni prispevek k trenutnim lokalnim in širšim emancipatornim bojem.

Če nas Transspolna življenja v Sloveniji in kratki dokumentarec Rotten, ki pokaže, kako se v Turčiji izogniti služenju vojaškega roka, spomnita na utesnjujoče razsežnosti družbe, a tudi družine kot zapora, nas Čudoviti jebeni božič (En underbar jävla jul) še izraziteje opomni na srhljivo konservativnost še tako sodobne družine. Ta po švedsko smešna komedija je sprva tudi obetavno ironična, saj med zelo sproščeno skupinsko igro duhovito očrta običajno malomeščansko ikonografijo. Navlaka božičnega kiča nekaj časa uspešno zapolnjuje duševno praznino. Režirana družinska proslava kmalu razpre obsedenost mladega gejevskega para s svojimi starši, ob tem mimogrede glorificira božič kot največji praznik Zahoda, v dogajanje pa je vpeto nekaj multikulturnih okraskov. Verski praznik kot glavni praznik Demokracije in – nakupovanja.

Drama kmalu ubere pot osladnega happy enda, saj ženska, ki je s parom povezana kot nadomestna mati, po hipno izraženem uporu obtiči v povsem inferiornem položaju: podredi se starejšim moškim "glavam družine", kar neposredno prispeva k popularizaciji obstoječega patriarhalnega ustroja. "Zmaga" družina. Dejstvo, da je "mavrična", naredi film za sluzasto propagando liberalnega socialdemokratskega statusa quo: družina ostaja, normativnost ostaja, božič je vedno lepši, otrok prihaja in vse je možno kupiti, le imeti je treba ustrezna plačilna sredstva.

Povsem drugačno pot ubira film Poletje (La belle saison). Problematike zgodnjega feminizma v Franciji sedemdesetih let se loteva kompleksno, z več zornih kotov in upoštevajoč razredno vprašanje. Situacijski prikaz boja za enakopravnost žensk v patriarhalni družbi ne obtiči na črno-beli ravni, temveč tudi nakaže potrebo po solidarnosti med vsemi zatiranimi, ne le znotraj feminističnega gibanja. Ko gre za ženske, na primer za pravico do splava, ne gre seveda le za ženske, temveč za vse spole in nespole, predvsem pa za zavesten izstop iz vsakršne od zgoraj zapovedane normativnosti, ki predpisuje, kaj naj počnemo z lastnimi telesi. Posebnost filma je, da učinkovito sopostavi mizansceni vaškega in mestnega okolja, da bi laže in očitneje izluščil patologijo družine, v kateri, že spet, tiči vzrok samozatiranja. Protagonistka je tako zahvaljujoč svojemu družinsko pogojevanemu psihološkemu vzorcu sama svoj policaj, kar nenehno zavira njeno željo po osamosvojitvi in užitku.

Na isto patologijo naletimo tudi v filmu Viva. Z njo se bori osrednji protagonist Jesus, ki iz maskerja postopoma prerase v dreg performerja. Njegova pot preboja na oder se izkaže za večznačno. Medtem se premešajo slike revščine, strasti do nastopanja in vsakdanji medčloveški stiki. Kljub predvidljivi zgodbi, ki je še preveč zaigrana – in med katero zelo pride do izraza značilna očetovska patetika –, nam film ponudi standardno introspekcijo, s to posebnostjo, da jo naveže na odrski izziv. Razkriti se torej predvsem sebi, da bi se lahko zares razkrili pred občinstvom, pred sebi enakimi.

Za razliko od Francije sedemdesetih se v ZDA še štiri desetletja pozneje in do danes soočajo z izobčenostjo medicinskega posega za prekinitev nosečnosti. Film Babica (Grandma) nazorno pokaže, kako tam, kjer "družbe ni", rešuješ situacijo sam in po svojih močeh. Amerika je tista dežela, kjer splav delaš bodisi v kleti bodisi v plačljivi ambulanti in kjer je družina, četudi morda lezbična ali hipijevska, sveta celica potrošniške družbe.

Okrog družinske problematike se vrti tudi dogajanje v filmu Rara. V ospredju je odraščajoča deklica, ki zgradi dobre slike čustvenih stanj med razpetostjo med mamo, ki živi s svojo ženo, in očetom. Žal nakazane povezave z legalistično platjo skrbništva nad otrokom posplošijo oris dekličinih stisk. Med vrsticami pa se nenačrtovano izkaže, da družina ne more biti zlahka razbremenjena ideološkega bremena, saj je v resnici totalitarna, na krvnem sorodstvu temelječa skupnost, ki jo, če hočeš biti svoboden/svobodna, moraš tako ali drugače zapustiti.

Mario je bil nekoč kaznovan za poskus pobega iz Vzhodne Nemčije na Zahod, dela pa kot vodič za oglede nekdanjega zapora obveščevalne službe Stasi, kjer je bil tudi sam zaprt. Iz tega potencialno napetega dejstva izhaja dokumentarno gradivo filma Vzhodni kompleks (Der Ost-Komplex). Mario obožuje kapitalizem zaradi, kot pravi, konkurence, ki naj bi mu bila lastna. Dejstvo, da temu ni ravno tako, nekako odmeva med sistematično prirejenimi izpovednimi prizori, ki pa jim na ravni filmskega jezika primanjkuje razsežnost kolaža. Poskusi ustvarjanja učinka iz kontrastov nikoli ne prestopijo meje dovoljenega. Film posledično pade v kanon mainstreamovskega dokumentarizma, ki se do ničesar zares ne opredeljuje, osrednji lik pa obtiči v vlogi žrtve, ki jo liberalci umestijo v svojo mašinerijo za propagando mavrične demokracije.

Krila (Vingarne), sto let star nemi film s homoseksualno tematiko, ima nedvomno veliko zgodovinsko vrednost, kar je tudi njegova največja težava. Med uživanjem v klavirski spremljavi Andreja Goričarja nas je groteskno kičasta razsežnost filma predvsem opomnila na zgodovinsko povezavo med umetnostjo in biznisom. Izrazito buržoazna oziroma aristokratska podlaga zdolgočasenega, družbeno izoliranega ljubezenskega trikotnika je medtem prispevala, da skoraj povsem pozabimo na "homoseksualno tematiko" filma. Tu je vsekakor pomembneje izpostaviti spektakelsko razsežnost zgodnjega meščanskega popa, nastalo iz ustrezne literarne predloge.

Po ogledu filma Maček (Kater) nismo gotovi, za kaj pravzaprav gre: za film o smrti oziroma izgubi, o osebnostni psihološki motnji ali pa o sodobni odtujitvi. Če pa gre za vse od tega po malem, potem ni jasno, kaj v konkretnem primeru druži tovrstne sindrome, kaj jim je skupno in iz česa izhajajo. Zgodba dveh dobro situiranih gejev, ki živita z mačkom, je baročno introvertirana. Odprt konec filma ne učinkuje, prej pusti vtis dramaturške zmedenosti.

Če je kaj poudarjeno in izluščeno, je to izolacionizem, ki ga narekuje meščanska družba, kjer je socializacija zgolj skupek vnaprej predpisanih ceremonij namesto resničnega druženja. Če je to film o odtujitvi, so prizori seksa in mačjega vsakdana v njem bolj dekoracija kot bistvena sestavina. In če protagonista ne bi bila geja, to ne bi spremenilo pointa. Film je tako lahko del vsakega meščanskega art festivala, v mainstream se uvrša zavestno. Nekje pod všečnim površjem, ki ga zagotavljajo podobe mačka, se vprašanje uporabe živali nenačrtovano izkaže za najpomembnejše med vprašanji, ki jih film odpira. Maček kot priročno orodje za učinek patosa opomni na antropocentričnost industrije spektakla in še enkrat uveljavi človekovo potrebo po poblagovljenju vsega živega.

32. festival LGBT filma je pokazal zajeten nabor dolgih in kratkih filmov ter vnovič pustil sledove tematik, ki se tako ali drugače vrtijo okoli sistemsko pogojevanih, a tudi ponotranjenih spolnih klasifikacij. V mnogih filmih je čutiti odmeve neokonservativizma, predvsem v poskusih liberalne promocije družine – ali njene "mavrične" različice – kot stebra obstoječih normativnosti, kar smo videli tudi pri primerih, obravnavanih v prispevku. Transspolna življenja v Sloveniji so dragocen odmik od tega trenda. So politična, kolikor so osebna in kolikor opominjajo na lokalni potencial bojev zoper vsiljene klasifikacije z različnimi aktivističnimi posegi in jeziki. Imeti transseksualizem je ultimativno emancipatorna deviacija, tukaj in zdaj.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.