Tesnobni danski dokumentarni triler »Into Eternity« iz leta 2010 jemlje v precep eno pomembnejših problematik sodobne družbe, ki se jo sicer prepogosto odriva na stranski tir. Kaj se bo zgodilo z 200.000–300.000 tonami visoko-radioaktivnih jedrskih odpadkov, ki jih proizvajamo spričo vedno večjih energetskih potreb? Kakšna je naša odgovornost do prihajajočih generacij? Kako zaobjeti nerazumljive časovne okvirje razpolovnih dob radioaktivnih izotopov, ki posledice naših dejanj postavljajo deset tisoč let v prihodnost?



V skladu z zgornjimi vprašanji se leta 1971 rojeni danski režiser in scenarist Michael Madsen loteva problematike gradnje finskega podzemnega odlagališča visoko-radioaktivnih odpadkov, imenovanega »Onkalo« ali po naše »skrivališče«. Ogromna, z rovi prepredena podzemna struktura bo prve sode finskih visoko-radioaktivnih odpadkov sprejela leta 2020, do svoje zapolnitve 100 let kasneje. Po tem obdobju naj bi bila njena vrata zapečatena za vedno.



Temačnost Zemljine notranjosti namreč ponuja najstabilnejše okolje, v okviru katerega je še mogoče misliti in simulirati geološke spremembe naslednjih 100.000 let. To je namreč obdobje, ki mora preteči, da visoko-radioaktivni jedrski odpadki popolnoma razpadejo in prenehajo sevati. V tem smislu projekt Onkalo predstavlja najdaljnosežnejši gradbeni projekt, ki si ga je zastavilo človeštvo.



Madsen se tako plodno loteva tematike prevpraševanja nerazumljivih časovnih okvirov in komuniciranja tveganj. Pri visoko-radioaktivnih odpadkih je vprašanje odgovornosti namreč močno povezano z vprašanjem komuniciranja s prihajajočimi generacijami. Kako generacije čez 100.000 let prepričati, naj ne vstopijo v Onkalo? V obratni smeri bi to recimo predstavljalo razmerje med neandertalcem in nami. Kakšne simbolne forme uporabiti za komuniciranje jedrskih tveganj?



Če je Madsenovo početje vredno občudovanja na ravni vsebine, »Into Eternity« stopa na spolzek teren na ravni umetniške forme. Vzdušje, ki ga avtor ustvarja z glasbeno podlago Kraftwerk »Radioactivity«, medtem ko se v rezervoarje z vodo potapljajo sodi, polni plutonija in urana, je preveč enodimenzionalno, da bi še lahko imelo pravi učinek. Tovrstni avtorjevi zdrsi so presenetljivi, saj se je Madsen v začetku svoje kariere v okviru skupine »van Gogh« ukvarjal predvsem z zvočnimi instalacijami in je potemtakem prav zvok ena od oblik umetniškega izrazja, ki naj bi bila avtorju najbolj domača.



Kakorkoli že, avtor podobno patetiko ustvarja s kvazi »hercogovsko« naracijo, ki naslavlja prihodnje generacija, ki vstopajo v Onkalo. Avtorjeva pozicija predpostavljanja, da bodo prihodnje generacije Onkalo kljub prepovedi odpečatile, pri čemer jih bo k nasprotnemu nagovarjal prav Madsenov dokumentarec, deluje pretenciozno in uničuje ves suspenz, ki ga avtor vzpostavi s sicer odlično zastavljeno vsebino.



Madsen se torej ujame v narcisoidno držo pomembnosti lastnega projekta in s tem zminira moč izjemno zanimivih intervjujev s finskimi in švedskimi jedrskimi inženirji. Pomanjkanja talenta raziskovalnega novinarja Madsenu zagotovo ne moremo očitati, mu pa lahko zamerimo, da z vprašanji ni šel še dlje.



Mit, ki spremlja gradnjo odlagališča Onkalo, namreč pravi, da se bodo po zapolnitvi odložišča v naslednjem stoletju njegova vrata zalila z betonskim blokom, ki bo vrata odložišča zapečatil za vedno. Če bi težnja po dokončnem zapečatenju zares obstajala, se Onkalo še zdaleč ne bi zgradil v obliki horizontalnih rovov, ki omogočajo ponoven dvig visoko-radioaktivnih odpadkov na površje.



Mit o trajnem zapečatenju torej ne zdrži. Ne zdrži namreč zaradi dejstva, da lahko visoko-radioaktivni odpadki, ki v današnjem svetu pri ljudeh zbujajo grozo, zelo kmalu postanejo izjemno dragoceni zaradi svoje visoke vsebnosti urana in plutonija.



Če pomislimo, da je zalog urana dovolj le še za slabih 100 let, je precej mogoč scenarij, da se bo »na veke vekov« zapečateni Onkalo odpečatilo že 100 let po njegovem zapečatenju. In bakreni sodi, ki v sebi skrivajo enega najnevarnejših elementov na planetu, plutonij, bodo postali dragocenejši od suhega zlata. Toliko o percepciji tveganj in o družbeni konstrukciji realnosti.



V temačno drobovje Zemlje je za vas vstopila Tisa V.