Izlet brez napetosti

Izlet brez napetosti

Recenzija izdelka
21. 10. 2014 - 13.00
 / Kinobar

Hotel je film, ki ima težave z identiteto. Kar na prvi pogled ni čudno: težave z identiteto ima prav vseh pet njegovih osrednjih likov. Pa ne da bi identiteto mrzlično iskali. Ravno nasprotno. Svoje identitete se želijo znebiti. Želijo odložiti svojo bolečino in postati nekdo drug. Za hip si želijo živeti kot v hotelu oz. kot razloži protagonistka Erika: če ti v hotelu soba ni všeč, se lahko enostavno premakneš v drugo.

Drugi film švedske režiserke Lise Langseth daje podoben občutek: obleče se v dramo, pa si potem na trenutke nadane absurdno komedijo, nakaže, da bo portretna študija glavne junakinje, pa potem teži k psihologiji skupine. Občutek daje, kot da se stalno seli v novo sobo in začenja od začetka. A Hotel se ni izkazal kot film, kjer bi lahko vse te oblike doživele fuzijo, ne da bi film postal površen.

Za razliko od prvenca Lise Langseth, Vse tiste lepe stvari, ki je rohnel z mladostniško upornostjo, razrednim bojem in Mozartovim Rekvijemom, Hotel spočetka deluje veliko bolj preudarno, umirjeno, nepretenciozno, skratka zrelo. Erika je dizajnerka, ki ima očitno uspešno in uravnoteženo življenje, dokler se ji ne rodi otrok, za katerega sumijo možgansko okvaro. Takrat se ji stemni in pade v depresijo. Začne obiskovati skupinsko terapijo, kjer spozna ljudi, ki imajo prav tako težave s sprejemanjem realnosti. Ker terapevtka neke seanse točno ob uri zaključi debato, ki je začela postajati zanimiva, se pet izmed njih nekako strinja, da bi lahko šli nekam stran. Kjer nihče nima mnenj. V hotel. Za en dan.

Vsi imajo seveda svoje travme. Ann-Mari so spolno nadlegovali in jo ozmerjali za najgrše dekle na šoli, Pernilla je ujeta v svojem starem telesu in osamljena, Rikard je ostal bolestno navezan na mamo, Peter pa je očitno tako izgubil stik s samim sabo, da brez zapiskov ni sposoben povedati, kakšen bi bil zanj popoln svet. Vsi pa seveda hočejo biti ljubljeni, oboževani, močni, zaželeni, sprejeti, vredni zanimanja med ljudmi. Če so torej v režiserkinem prejšnjem filmu nastopali bolj shematični liki, ki so predstavljali družbena razmerja, imamo tokrat opraviti z individualnimi liki, ki naj ne bi bili predstavniki ničesar drugega kot sebe. Kar pomeni, da naj bi bila njihova psihologija dodelana.

Hotelu ne spodleti popolnoma, pravzaprav je velikokrat očitno, da film ima občutek za detajle, za subtilno neverbalno karakterizacijo, je pa očitno, da ne zmore slediti ambiciji, ki si jo zada. Zna opazovati svoje like v njihovih malih navadah, česar se zavemo takrat, ko potihnejo in delajo takšne banalije, kot so zlaganje brisač v kopalnici, kajenje na okenski polici ali jedenje krekerjev na postelji. Sicer pa se zdi, da režiserka in scenaristka Lisa Langseth vsakega odpravi z eno ali dvema značilnostma, čeprav bi bila igralska zasedba na čelu z mlado zvezdnico Alicio Vikander zagotovo zmožna večje kompleksnosti. Rečeno drugače: igralce že še kupiš, scenarija pa ne več.

Film namreč svoje like podcenjuje. Podcenjuje kompleksnost njihovih osebnosti, njihovih odnosov in njihovih problemov. Zdi se, kot da jih hoče drugega za drugim obkljukati kot opravljene obveznosti. Njihovih problemov ne obravnava v njihovi medsebojni interakciji, ampak po alinejah, torej sterilno, laboratorijsko, abstraktno. Njihove osebnosti in problemi ne prihajajo v konflikte. Rikard se želi spopasti z bolečino: malo ga natezujejo z vrvmi, kot naj bi to počeli Maji, in stvar je rešena. Parnilla obupuje nad življenjem, a potreben je samo en seks z neznancem na stranišču, in stvar je že spet rešena.

Dojemanje človeškega življenja kot odsotnost regresije in odsotnost večnega vračanja bazičnih vozlov je pravzaprav podobna logiki stalnega napredka ali pa logiki računalniške igre: ko dosežeš neko točko, ne moreš več nazadovati, lahko gre le še na bolje. Film postavlja pred nas deprične karakterje, a zamiži pred dejstvom, da se mora prav tak karakter s svojimi problemi stalno soočati in jih tudi stalno premagovati, da ne zadostuje ena “zmaga”; da ena zmaga pomeni rešitev, je za tak tip filma skrajno rokohitrski izhod. Kot da se mu ne bi dalo poglobiti v lastne like.

Velik problem je torej to, da so liki pravzaprav v vakuumu. Drug z drugim praktično nimajo interakcije, razen ko po šolsko, skoraj kot seminarsko obveznost, rešujejo probleme drug od drugega. V njihovih medsebojnih odnosih ne prihaja do konfliktov in tenzij, ki bi karkoli spremenile: vsaj ne v njihovih odnosih. Ti bolj ali manj ostajajo na isti točki. Še takrat, ko bi lahko prišlo do konflikta, ena od strani zapusti bojišče, in ko se vrne, so že spet vsi prijatelji. Tako posekati robove v interakciji likov, ki skupaj preživijo 75 % filma, pa je podobno, kot bi nekdo iz detektive vzel truplo. Če nisi ravno majster, vse skupaj nekako nima več smisla.

Zdi se, kot da je Lisa Langseth želela zaobjeti vse: par flešev Erikinega življenja pred porodom, depresijo po porodu, nato pa še izkušnjo s skupino blagih depresivcev. Želela jo je predstaviti totalno, za kar pa si je vzela odločno premalo filmskega časa in poglobitve, kot si jo je recimo vzel lanski zmagovalec Cannesa, La vie d’Adele. Problem Hotela je problem odločitve. Ni se odločil, kam zares hoče umestiti svojo junakinjo Eriko: v zakonski odnos ali v skupino poškodovanih ljudi. Ni se odločil niti, koga zares želi opazovati: Eriko v skupini ali skupino samo. Kar je najbrž tudi posledica tega, da je želel film preveč pojasniti in s tem vzel gledalcu to, kar je pri filmih skupine ljudi, ki se znajde v odnosih, najbolj privlačno: slutiti in špekulirati ter prek njihovih odnosov razbrati, s kakšno prtljago je vsak od njih prišel na sceno.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness