Bistvo narative skoraj vsakega akademskega članka, poročila uradne preiskovalne komisije in letališkega bestsellerja, ki se je pojavil po vsaki izmed sistemskih okvar, ki so zaznamovale novi, deregulirani finančni trg od sredine devetdesetih dalje, je domala ista: sociopatski profili prebrisanih “con men” in “scam artists”, borzniški hazarderji, ki jim v prsih gorijo bolečine zavrnitve pri vstopu v najbolj elitne sfere ameriške družbe ... to boste iskali zaman. Glavni lik novih zgodb o masovnih izgubah vrednosti in finančnih tatvinah je povprečnež, ki iz poslovnih šol ni odnesel zaročenke s priimkom Carnegie ali vizitke ekskluzivnega krojača, temveč par “quick and dirty” računovodskih trikov, ki jih je nato apliciral s približno toliko premišljenosti in razuma, kot ju je kazal prebivalec predmestij, ko je dvignil tretjo hipoteko, da bi financiral nakup Hummerja. Andy Fastow, Ralph Cioffi, Jordan Belfort ... pa tudi Hilda Tovšak ... to so ljudje, katerih zmedeni spopadi z upniki, kriminalnimi preiskavami in lastno nepomembnostjo spadajo, če sploh kam, v filmski repertoar bratov Coen.

Globoko vrezane mediteranske poteze, družbena reprodukcija karizme in krvoločnosti, cehovski ponos nad kriminalnimi podvigi ... karakterni tipi, ki so po drugi strani zaznamovali Scorcesejeve detaljne mojstrovine o kriminalnem podzemlju, so tako daleč od predmestne malenkosti, ki leži v osrčju novega finančnega pohlepa in vseh njegovih neuspelih mahinacij, da sem bil kar zadržan pred ogledom filma Volk z Wall Streeta. Preplavil me je občutek neugodja ob spominu na patetični nasmeh Leonarda “Catch Me if You Can” DiCapria in ob misli na bridko razočaranje, ki je bil film Wall Street 2; začel sem si izmišljevati obveznosti, hotel sem odložiti usodno srečanje s Scorcesejevim Volkom ... Gotovo je pred kratkim izšla neka nova HD, Widescreen, Special Collectors Edition Blu-Ray verzija filma Goodfellas ... A ne bi raje tega recenzirali?

Zmotil sem se. V 72-letnega Scorceseja mogoče lahko dvomimo, v režiserja Goodfellas in Casino pa ne. In Volk z Wall Streeta s presenetljivo lahkoto doseže raven Scorcesejevih mojstrskih prikazov specifičnih epohov moči in denarja. In to kljub v oči bodeči banalnosti njegovih likov.

Oziroma prav zaradi nje.

Za gledalce z nekaj kulturnega kapitala pod palcem, Jordan Belfort, ki ga odlično igra Leonardo DiCaprio, in čigar resnična zgodba je prikazana v filmu, ni niti prepričljiv salesman niti pretirano bistroumen poslovnež. Medtem ko so bile otroške sanje junaka filma Goodfellas, da bo nekoč postal kriminalec, je Belfort to črto prekoračil skoraj nevede, ko je v normalnem poteku operacij njegova firma kršila cel kup specifičnih predpisov; če že čuti razredno pripadnost, je to zato, ker njegov ego hoče zmagati v argumentu s človekom, ki na leto zasluži 50,000 $. Pa saj, izraz »razred« in njegove morebitne konotacije družbene togosti tukaj precej smešno zvenijo, glede na to, da je vstop v, bi rekel, davčno kategorijo, v katero spada, ravno tisto, kar hoče Belfort prodati ljudem, ki jih rekrutira in nahujska s svojimi govori, ki so prostaški in – naj podnapisi ne zavajajo – niti malo duhoviti.

Kar se mi zdi blazno smešno; kot da nas je Scorcese “dobil” s tisto glupo foro: se spomniti Pescija v Goodfellas? No, to ni to. De gustibus pa ... če ne ravno subtilni namigi na Jackass in Jerrya Springerja niso dovolj jasni, so tu dolgoletni preiskovalci finančnega kriminala, prefinjeni gej služabniki (njegov opis, ne moj) in evropski bankirji, ki le stežka zadržijo prezirljiv smeh. Detajli, napisani v preciznem vizualnem in povednem jeziku nineties potrošništva, pa zahtevajo vsaj desetkratni ogled filma, vse dokler igralci ne izginejo iz kadrov in se lahko osredotočamo na pohištvo in cote. Pa da vam ta prekrasen in pomemben detajl slučajno ne uide: Steve Madden je blagovna znamka cenenih ženskih čevljev, ki so nekoč bili priljubljeni med najstniškimi “mall rats”, in primerjava, ki jo povsem resno naredi med Steveom Maddenom in Giannijem Versacejem, veliko pove.

Goodfellas in Casino sta v končni instanci filma o neformalnih omrežjih, in to velja nič manj za Volka. Le da so omrežja, s krvjo vrezana v površini kriminalnega podzemlja, sama po sebi predmet fascinacije; slučajna omrežja pivskih prijateljev, predmestnih frizerk, sošolcev iz srednje in njihovih »slavijskih« žena (v slovenskih medijih obvezna omemba Katarine Čas!), po drugi strani tavajo po celi dolžini filma v iskanju nekega smisla ... ali pa nas Scorcese malce porogljivo izziva, da ga sami iščemo. Prav tako je tu predrugačen mojstrski prikaz drogiraških ekcesov, ki je vizualno soroden onemu iz Goodfellas, a ob nujnih strukturnih prilagoditvah filmske tematike iz tragičnosti preskoči tragikomičnost in pristane skoraj pri »slap stick« farsi. Pretiravanje? Mogoče, saj sem dobil občutek, da drogiraške eskapade in velik delež filma, ki ga zavzamejo, za Scorceseja tvorijo motor, brez katerega bi film s stomilijonskim proračunom drsal v smer art house realizma in iz povprečnega gledalca holyvudskih filmov izvabil tisto najbolj bolečo oceno: “kr neki”.

A vendar. Filmi o neformalnih omrežjih, smo rekli, a pri tem moramo nujno dodati “in zgodovinsko specifičnih ekosistemih, v katerih lahko le-ta živijo in se reproducirajo”. Saj to je ravno tisto, ki nadene Scorcesejevim vrhuncem povsem pretresljiv monumentalni izraz. Protagonistovim nenamerno komičnim pripetljajem in sleherniškemu ustroju sklepanja pomembnih odločitev navkljub, kar se sistemskosti tiče, se Volk z Wall Streeta ne poigrava s sistemskimi vidiki Goodfellas in Casino; gleda jih direkt v oči in po treh urah smeha in uživanja v skoraj sleherni potezi velemojstra filmskega zeitgeista nas obda hladen srh, ko ne trzne. Zgodovinsko specifični ekosistemi? Le prižgite finančni kanal CNBC; na koncu filma Casino vidimo, kako igralnico Tangiers porušijo. Danes, ko naj bi po mnenju strokovnjakov končno polegel prah iz implozije finančnega sistema leta 2008, pa vidimo, da stavba nemoteno stoji. Stopim iz kino dvorane. Na mobiju čekiram zaposlitveni portal. Uau. Damn, Scorcese, you still got it.