Biografska drama Jackie je film, ki se uvršča med boljše izdelke lanskega leta. Scenarist Noah Oppenheim, režiser Pablo Larrain ter glavna igralca Natalie Portman in Peter Sarsgaard so poskrbeli, da lahko govorimo o sijajnem scenariju, sijajni režiji ter več kot prepričljivi igri.

Natalie Portman se je morala za film pripravljati več mesecev, saj je vloga zahtevala tako poseben ameriški naglas kot poseben glas. Jackie je v filmu namreč prepričljiva kopija izvirne prve dame tudi zato, ker dobro oponaša dve podobi Jackie Kennedy, tisto pred mediji, in tisto, ki je kamere niso beležile.

Ko je na Valentinovo februarja 1962 Jackie Kennedy nastopila v televizijski oddaji, ki jo je gledalo tri četrtine vseh Američanov, je uprizorila ne le javno vodstvo po sobanah Bele hiše, temveč tudi samo sebe. Posebno za kamere se je pogosto namreč oblekla precej konzervativno, njen glas pa je dobil visok ton in sladkasto barvo. Tv oglas za Belo hišo, h kateremu se film vrača v ponovljivih krogih, je tako osladen prav zaradi te dvojne igre, ki jo je tudi Jackie v resničnem življenju obvladala.

Drugi glas, ki ga je morala Portman natrenirati, je tisti, ki ga slišimo prvega in zadnjega v filmu. Ta globji in ostrejši glas predstavlja resničnejšo plat in realnost nekdanje prve dame. Začetni prizor je prihod novinarja, ki leto po Kennedyjevi smrti opravi izčrpen intervju z njegovo vdovo, ki zdaj prebiva v eni izmed njunih nekdanjih rezidenc. Prostorna bela vila v steklu je hladna in pusta, poleg tega, kot poudari v filmu, ni njena, kot ni njenega nič od nekdanjega blišča.

Novembra 1963 je novinar Theodor White obiskal Kennedyjevo vdovo in napisal intervju, ki je postal zgodovinski dokument. Jackie na njegova vprašanja odgovarja hladno in sarkastično. Globoko prizadeta vdova je kot spomenik nekemu bolj rožnatemu času, ki zdaj verižno kadi cigarete in ostro in osorno obravnava novinarja. Ta pogovor uokvirja celotno filmsko pripoved, ki se v skladnem zaporedju vrti med štirimi glavnimi poglavji biografije. To so: pogovor z novinarjem, dan atentata na Kennedyja, priprave na pogreb, pogreb in TV oddaja o Beli hiši.

Ritem filma je brezhiben, ne le zaradi dinamike samega podajanja pripovedi, temveč tudi zaradi stilskih sredstev, kot je naglo drsenje kamere v prizorih, ki poudarjajo tenzijo, statična kamera v simetričnih scenah, počasni premiki kamere iz dvignjene pozicije, ki sledijo igralki ob veličastnih prizorih, ki so polni drame že zaradi same realnosti, ki jo ponazarjajo, kot je Jackijino spuščanje po stopnicah na pogrebni slovestnosti z obema otrokoma v rokah.

Film je bil nominiran za tri oskarje: za glavno žensko vlogo, za najboljše kostume ter za izvirno filmsko glasbeno kompozicijo. Glasba in zvoki v filmu so tisto, kar film približa mojstru srhljivega žanra, Davidu Lynchu. Mulholland drive je namreč prva vzporedna asociacija, ki nam jo prav zaradi načina snemanja in glasbene naracije prikliče v spomin, ko skušamo film umestiti v knjižnico že obstoječega. Oba filma povezuje prav umetnost suspenza.

Eden boljših prizorov je Jackie v tuš kabini, ko si po celodnevnemu urejanju zadev v zvezi z ubitim možem, vendarle sleče okrvavljeni roza kostum in najlonke. Tako kostum kot najlonke je po smrti Jackie Kennedy leta 1994 njena mati poslala državnim arhivom, kjer še danes hranijo volneno obleko, ki je tako nepričakovano popivnala kri ljubljenega moža tistega sončnega dne v Dallasu, ko je bilo nebo tako modro in šopek podarjenih vrtnic tako rdeč, da nihče ni pričakoval, da bo predsednik v avtu z odprto streho tistega dne umrl v ženinem naročju.

Naj še dodamo, da je bila prava Jackie Kennedy velika občudovalka pariških modnih oblikovalcev, kot so Chanell, Dior, Lanvin, Cardin in Givenchy. Roza kostum, ki se je ohranil v spominu množic po svoji tragični usodi, je oblikoval pariški Chanell, vendar pa je Jackie, zaradi pritiska republikancev, ki so ostro kritizirali njeno nakupovanje pariških oblek, enak kostum naročila pri ameriških modni hiši, ki je imela s Chanelom sporazumno pogodbo o reprodukciji.

Tovrstna modna salona na Manhattnu sta bila boutique A La Carte in Chez Ninon, ki sta ju v poznih dvajsetih letih ustanovili Nona Park in Sophie Shonnard. V katalogu muzejske razstave o Jacqueline Kennedy, izdanem v letu 2001 z naslovom The White House Years, je zapisano: "Jacqueline Kennedy je preko Chez Ninon naročala obleke, ki so bile sicer res sešite v Ameriki, vendar pa oblikovane v Parizu". Umetnost kopiranja je bila torej spretnost, ki jo je poleg igranja vloge prve dame obvladala tudi zgodovinska ikona Jacqueline Kennedy.