»Je internet mrtev? To ni metaforično vprašanje.« Tako svoj prispevek v zborniku Internet ne obstaja, nedavno izdanem pri berlinski založbi Sternberg Press, prične nemška umetnica in teoretičarka Hito Steyerl, ki smrt svetovnega spleta razume kot zaton neke utopične, emancipatorne ideje: »Nočem reči, da je internet disfunkcionalen, neuporaben ali izven mode. Hočem preprosto ugotoviti, kaj se je z njem zgodilo, ko je prenehal obstajati kot možnost.« Oziroma, kot isto misel kasneje eksplicirajo uredniki omenjene knjižice, internet danes pač »ne obstaja. Mogoče je obstajal še nedolgo nazaj, toda zdaj od njega vidimo le obris, oblak, prijatelja ... ali napako 404.«

Toda če je zamisel globalnega medmrežja kot edinstvene platforme demokratičnosti ter svobode že več let mrtva – njegova zmogljivost kot mehanizem nadzora pa močnejša kot kdajkoli prej –, kako lahko potem pojasnimo poplavo amaterskih uporabniških vsebin, kinematografskih in vseh ostalih, ki kanale naše digitalne sfere mašijo vsak dan? Sloviti dvobesedni slogan »Broadcast Yourself«, s katerim nas je nekoč pričakala spletna nalagalnica YouTube, se je že zdavnaj izkazal za navadno farso, toda Googlovi strežniki se še vedno zapolnjujejo z nepredstavljivo hitrostjo: na vrata omenjenega portala vsako minuto prispe za dobrih petsto ur uporabniških vsebin. Če je internet kot koncept, teoretska abstrakcija, dokončno res umrl, ostaja kot stvarna implementacija popolnoma prisoten in zdrav. V fantazijo spletne tehnoutopije nihče več ne verjame; a v vsakdanjem početju jo skrivoma vzdržujemo vsi.

Kako izgleda organizem svetovnega spleta, ko mu s površja snamemo tančico urejenosti? In kaj nam njegovo umazano drobovje razkriva o fantazmah, fobijah ter fiksacijah globalnih populacij? Odgovore na ta prepletena vprašanja že dobro desetletje išče Dominic Gagnon, kanadski eksperimentalni filmar in instalacijski umetnik, ki v svoji še nedokončani tetralogiji – katere drugi del, celovečerec Going South, je nedavno dočakal premiero na belgijskem dokumentarnem festivalu Visions du Réel – prevprašuje moč in nemoč digitalnih distribucijskih platform pri osmišljanju geopolitičnih smernic sveta.

Stopetminutna video kompilacija Going South je naslednica predlanskega filma of the North, prvega vnosa v režiserjevem bojda petdelnem ciklu (katera bo, poleg štirih smeri neba, Gagnonova peta geografska iztočnica, zaenkrat še ni znano). Ustvarjalni pristop je v obeh izdelkih – kot tudi v zgodnejši fazi umetnikovega obsežnega opusa – popolnoma enak: Gagnon leto ali dve ždi za računalnikom, preletava ocean svetovnega spleta in brska po podtalju participatornih video servisov – prvenstveno kajpak velikega YouTuba, ob priliki pa še obskurnejših ter nišnejših avdiovizualnih gostiteljev, od lokalnih inačic Facebooka do portalov s trdo pornografijo. Ko na svoj požrešni trdi disk nabere nekaj sto amaterskih posnetkov, le-te izrabi za surovo gradivo v novi, dolgometražni celoti.

Končni rezultat Gagnonove ustaljene metode je energična, kakofonska, shizofrena ura in pol raznorodnih vlogerskih vsebin: nekakšen destruktiven kolaž, neumoren nabor paranoičnih online odpadkov, občinstvu postreženih brez vsakršnega spremljevalnega komentarja (pisanega ali izgovorjenega) ter najpogosteje, četudi režiser rad trdi drugače, brez izrecnega soglasja avtorjev. Nekateri od vključenih posnetkov so do danes dosegli bornih šestdeset ogledov, drugi pa so bili kmalu po objavi na portalu zaradi kršenja pravil uporabe izbrisani.

Gagnon, trash poznavalec ter diagnostik temnih kotičkov digitalnosti, si je z mrhovinjenjem po spletnem smetnjaku nakopal že kopico sovražnikov, težav ter kontroverznosti. V letu 2016 je bilo zaradi protestov s strani inuitskih aktivistov odpovedanih več projekcij filma of the North, med drugim tudi v newyorškem Muzeju gibljive podobe; nešteti kadri golih, pijanih ter pobruhanih eskimov so Gagnona zapletli v obtožbe neokolonialnega rasizma, kljub filmarjevem zatrjevanju, da je v svoji kompilaciji zgolj recikliral material, ki je v globinah svetovnega spleta tako ali tako že javno dostopen. Obramba ni bila prepričljiva, produkcijska hiša pa je morala film umakniti iz uradnih katalogov.

Z mozaikom Going South, zemljepisnim protipolom filma of the North, Gagnon ponovno stopa na spolzek, s pastmi prepreden teren. Če je avtorjeva predlanska stvaritev s pomočjo reference na etnografijo Roberta Flahteryja iz leta 1922, Nanook of the North, pogled usmerila na manifestacije pojmov severa, severnosti ter še posebej skrajne severnoameriškosti (beri: kanadskih staroselskih ljudstev), pa se novi celovečerec, obenem tudi Gagnonov do zdaj najobsežnejši, ukvarja z diametralnim nasprotjem: z jugom, južnostjo ter predstavami južne zemeljske poloble, kot si jo zamišljajo mednarodni video nalagalci.

Še odločneje kot v prejšnjem filmu, kjer smo večinoma priča posnetkom z Aljaske, Arktike ter severozahodne Kanade, je podoba južnosti tu odvezana od vsakršne geografske specifike. Going South je prej kot sistematično beleženje reprezentacij globalnega Juga v resnici kaotična, skrajno osebna pripoved, v kateri jug služi zgolj kot ohlapno, brezpomensko geslo, ki avtorju nudi izgovor za prepletanje sicer ločenih fenomenov. V filmu se brez očitne motivacije izmenjujejo posnetki tajskih hurikanov, samoizpovedi ozdravljenega alkoholika ter predavanj tako imenovanih »flat Earth« zarotnikov, zraven pa je natrošenih še nekaj ducat prizorov gorečih dreves, skorajšnih letalskih nesreč, utrinkov s klubskih plesišč ter izsekov iz računalniških streljačin.

Vsakršna rdeča nit – poleg očitnega lajtmotiva urgentnosti ter trenutkov neustavljive krize, od vseprisotnega nasilja do posnetkov naravnih katastrof – je v filmu Going South malodane naključna, s čemer pa Gagnonov oklicani cilj, torej diagnoza fobij ter fantazem sodobnega svetovnega spleta, izgubi vsak smisel. Več kot o državah globalnega Juga nam Gagnonova puhla asociacija južnosti s podobami krize, katastrofe ter popolne kataklizme pove o avtorju samem. V režiserjevem besednjaku jug ni topološko določljivo ozemlje, pač pa splošnejši koncept, podoba stiske, stagnacije kot take. Ni naključje, da se že v naslovu skriva angleška besedna igra: Going South, prvič kot potovanje proti jugu, drugič (tokrat z malo začetnico) pa kot izguba vrednosti, razpadanje, kvarjenje, gnitje. S potapljanjem v internetne globine Gagnonu uspe izkopati marsikaj, s tem pa se mu film na žalost sfiži – precej posrečeno dvoumje.