Veliki holivudski filmski hiti so hvaležen kazalnik vsega, kar se dogaja na našem svetu, kako mislimo in kaj nas gane, od čisto banalnih vsakdanjosti kakor tudi subtilnejših moralnih koordinat. Predvsem slednje moramo seveda prebrati v sprevrnjeni, negativni obliki, tj. kar je resnično etično vredno ali kar daje dejanski uvid v spoznanje, natanko nasprotje tega se nam kaže v tej ali oni veliki filmski epopeji. Saj so formalno iste, ko si videl eno, si videl vse. Pa Gospodar prstanov, pa Vojna zvezd, pa Avatar, pa Incepcion. In seveda zadnjo Nolanovo stvaritev Interstellar oz. lepo slovensko Medzvezdje, prav o kateri bomo tule natrosili par misli.

Kakor smo ob vseh teh spektakelčkih že vajeni, vsakršne morebitne solidne nastavke za kolikor toliko resen in relevanten premislek o ... kaj vem, okolju, fantaziji, sanjah, družini, vesolju itn. Po navadi povsem zajebejo in zašpilijo v slabo solzavo vzradoščenje, kjer se kot v kakšni perverzni psevdoheglovski teleologiji razrešijo vsa nasprotja, vse res hudo, ponižano in razžaljeno pa so zgolj stranske hojladri postojanke brez lastne eksistence, tako rekoč brezbitne. Obstojijo kot zgolj trpki okraski, zaradi katerih kasnejša absolutna sreča zasije toliko osladneje.

In res, ob Schindlerjevem seznamu mi težko pade na pamet nagravžnejši happy end od našega medzvezdno limonadastega. Ampak lepo po vrsti. Najprej, ves vesoljni kraval, črne in črvje luknje, kolonizacija, umiranje zemlje itn. je jasno zgolj nališpanost kot blesave lučke, če se zvečer sprehodiš čez Prešerca, prvak česar ostaja Avatar. In kaj je naličeno v ta naš kvazi naturalistični kič? Ojdipalne mokre sanje, kakršne nas morijo v naših družinskih življenjih. Atiji, mamice, hčerkice, sinki. Stavek filma in filmov te zvrsti vobče je natanko nasprotje Lacanovega Ni spolnega razmerja, se pravi Je spolno razmerje.

In to najkompatibilnejše možno, kakršnega nam je podaril dobri bog oz. narava, rečeno v izrazju slabega razsvetljenstva, ki ostaja neločljiva ideološka podstat naše in njej podobnih stvaritev. Zemlja crkuje, naš samohranilni očka, utelešuje ga Matthew Mcconaughay, kmet po sili in nesojen inženir mora na medzvezdno misijo, skoz črvino na lov za življenju prijaznim planetom, skoz interne hipokrizije, smrtonosne peripetije se zafuka v jebeno črno luknjo, do onstranstva, ne vem katere milijonte dimenzije, hiper inteligentnih pet d bitij, na skrajnem koncu česar pristane ... v sobi svoje male hčerkice. Za omaro s knjigami. Postane duhec, ki ji pušča sledove, s pomočjo katerih naj, se razume, reši svet.

In mala hčerkica, jezna na očka, ker jo je pustil samo, kuha mulo tja v srednja leta, kasneje odrasla z malone orgazmičnim razsvetljenjem vendarle dešifrira duhčeva sporočilca izza knjižne police, morsovo abecedo, obstalo uro itn. ter si masturbacijsko razodene, da je njen z vsem kujanjem vred bolno ljubljen roditelj ni nikoli zapustil. Tukaj bi bil konec za silo še vendarle prebavljiv. Ampak ne. Naš mož mora preživeti in se potlej še fizično videti s svojo hčerjo, zaradi njegovega vesoljnega izleta že vso staro in gubasto. In mora jo vprašati, kako je vedela, da se bosta še videla. Kako neki, because my daddy told me so.

Tako iz čisto finih možnosti, relativnostne teorije in staranja oz. nestaranja v vesoljskih potovanjih, podnebnih sprememb in problema lakote povsod, ne le v tretjerazrednih koncih sveta, tovariškega izdajstva, refleksije od tej ali oni kvazi znanstveni teoriji, dokumentarne ekspozicije itn. itd. vzraste zgolj še en v rdečo pentljo zavit najboljši možni svet. Oz. je tak že od vsega začetka, tudi in predvsem zaradi glasbe.

Kaj drugega od kakšnih rompompom šlagerčkov od gospoda Hansa Zimmerja seveda ni pričakovati, toda ti konstantni basi že od Batmana dalje nabijajo neko epsko tntntntn natolcevanje nonstop, da ja ne moreš začeti misliti, sproti pozabljajoč, kako nič kaj ekstra je pravkar gledano gonjenje z avtom skozi koruzno polje. Vsi ti filmi bi si morali pogledati kakega Tarkovskega in mogoče se bodo naučili, kako se lahko vsaj tu pa tam utihne, umiri skozinskoz treseno kamero in pusti, kaj vem, vetru res zapihati.

Čez cel film veje konstanten občutek varnosti, konec sveta, ekplozije raket, strupeni življenjski pogoji na tujih planetih, gravitacijska sila črne luknje ... Natanko se ve, da je naš junak povsod na varnem, nič slabega se mu ne more zgoditi. Vsaka nova kataklizma je napoved še večje sreče in tudi ob solzah, posnetkih odraščajoče družine, smrti itd., v joku ni nobene zaresne trpkosti, boli, tuge, vse ostaja skozinskoz katarzično. Še čisto na koncu ga na naseljivem planetu čaka lepa Anne Hathaway.

In za naš konec - ljubezen. Ljubezen je kot tisto vrhovno človeško neprekosljivo, je izrekel sveti Pavel. In tudi naš film jo povzdigne nad vso znanost in naravno nujnost kot tisto resnično odrešenje. A žal spet in spet v tako predobro znani mantri vsega najboljšega in najlepšega, da zaradi svoje izpeljave izpade še večji kič in nič od vsega poprej. Kajti v tako popolno zasnovanem obstoju, kakršnega odzijamo v slabih treh urah, je lahko ljubezen le anahronistična fraza, nepotreben privesek, slepič. Ljubezen pa se ne pusti prelisičiti, kajti ni nobeno aristokratsko kratkočasje, temveč najzvestejša tovarišica vseh nas preostalih, ljudi slabosti in bede.