V skladu s popularno gesto uvrščanja, kategoriziranja, sistematiziranja v različne nacionalne vale, debitantsko delo Florina Şerbana Če hočem žvižgati, žvižgam deska na prepoznavnosti filmskega vala svoje domovine. Dobrodošel gost številnih filmskih festivalov si je svojo pot utrl tudi po zaslugi tematizacije upora in avtentičnosti mladih amaterskih igralcev.

Osnovno os filma sestavlja zgodba osemnajstletnega prestopnika, ki v prevzgojnem domu preživlja zadnjih nekaj dni štiriletne kazni. Igralsko ekipo v večini sestavljajo amaterski igralci, ki so bili izbrani na igralskih delavnicah v dveh romunskih zaporih za mladoletnike. To se odraža v pristno odigranih skupinskih prizorih, ki prikazujejo okoliščine v tovrstnih ustanovah. Režiserja je takšen način dela tako navdušil, da je v Bukarešti odprl igralsko šolo namenjeno bivšim mladim prestopnikom.

Počasen in miren vstop v svet zapora za mladoletnike, ponudi pogled na mladega Silviuja, ki ga igra George Piştereanu. O naravi in resnosti njegovega prekrška sicer ni podanih nobenih indicev. Mladenič je navidez precej odsoten, njegova mirnost in redkobesednost pa sta najverjetneje refleksni odziv na njegovo travmatično izkušnjo. Ponavljajoči ritem vsakdana prekine nepričakovan obisk brata, ki mu naposled sledi soočenje z mamo. Razsežnost teh dogodkov postane očitna, ko se razkrije, da Silviu za svoj položaj kategorično krivi svojo mater.

Kakšna natančno je materina krivda, ostaja do določene mere prikrito. Izvemo le, da je mati zapostavljala sinovo vzgojo medtem, ko se je stalno selila v Italijo. Silviujeva obtožba ne doživi nikakršne pričakovane relativizacije z materine strani, le grožnjo, da čaka podobna usoda tudi njegovega brata. Po osmih letih odsotnosti se mati ponovno seli, s seboj pa namerava vzeti Silviujevega brata. Na tej točki se prvi, mirni del filma, ki je skozi kolektivne rituale totalne ustanove slikal karakterne lastnosti glavnih akterjev in okolja, v katerem so se znašli, prevesi v drugi del. Slednjega bi lahko označili kot Silviujevo brezupno zagotavljanje varne prihodnosti bratu.

Kot dodaten motiv za prehod filma iz prvega v drugi del je tudi Silviujev razmislek o lastnih željah in pričakovanjih za prihodnost zunaj poboljševalnega doma. Med drugim se na tak način v zgodbo vplete protagonistka, študentka psihologije, v katero se Silviu zagleda, medtem ko mu pomaga pri izpolnjevanju vprašalnika. Kot medklic velja poudariti, da večina Silviujevih težav izvira iz dejstva, da je tik pred izpustitvijo, kar ga naredi ranljivejšega. V tem času si posameznik seveda ne sme privoščiti slabega vedenja, saj bi ga le-to oddaljilo od izpustitve.

Tako ne vrača udarcev in ponižanj, ki so v zabavo ostalim, čudno pa je, da je tovrstnemu maltretiranju izpostavljen samo Silviu, čeprav bodo kmalu izpuščeni tudi drugi. Zdi se, da je zaradi tega pri glavnemu protagonistu prišlo do radikalne in stalne spremembe jaza, če prevzamemo diskurz Ervinga Goffmana. Po njegovem mnenju sta ime posameznika in lastnina simbola, ki sta prežeta s pomeni in ju v totalnih institucijah namensko odstranijo. To pa film postavi pod vprašaj, protagonist se je namreč nezmožen ločiti od svoje identitete.

Kljub temu pa preseneti, ko Silviu za svoj upor kot talko uporabi študentko psihologije, čeprav bi ob njunih medsebojnih pogledih le malokdo verjel, da bi jo lahko ranil. Na ta način izsili materino obljubo, da ne bo sodelovala v vzgoji njegovega brata. Naiven pobeg z Alfo Romeo, da bi dekle peljal na kavo, užil tisti košček svobode, ki mu je onemogočena, se preobrne v farso njegovih intenc, saj bratu na tak način ne more zagotoviti varne prihodnosti. V svoj pobeg ne vključi ostalih zapornikov, kar bi lahko preraslo v večji upor, deklarativno sistemski. S tem je izražen že nakazan premik s kolektivne na individualno paradigmo upornika, heroja, ki se žrtvuje.

Po ogledu in razmisleku je viden režiserjev premik s stališča opazovalca dogajanja v tragičnega upornika, z žrtvovanjem junakove osebne zgodbe razgali svojo idejo. Svoboda ne zagotovi srečnega konca. Postopek zamenjave jaza v totalnih institucijah postavi pod vprašaj in raziskuje mehanizme za odpor posameznika zoper utečeno kolesje sistemske ureditve, ki presegajo posameznika in njegovo individualnost.

Žvižgalo se je Borovu.