Greš? Grem! je nova hrvaška komedija in prvenec producenta Ljuba Zdjelarevića, ki smo si ga ogledali v Koloseju. V past so nas zvabili s plakatom, na katerem je kopica mladih balkanskih YouTube in Instagram zvezd. Kot opazovalci slovenskega influenserstva smo želeli videti, kako je fenomen Instagram ali YouTube vplivnežev režiserju uspelo prevesti na ekran z dvajsetmetrsko diagonalo. V filmu poleg velenjske vlogerke Kaye Solo nastopa še zagrebški influenser in arhitekt Vid Juračić, lifestyle influencerka oziroma, po domače, vplivnica na področju življenjskega sloga Veronika Rosandić, beograjski PewDiePie Baka Prase in gamerski youtuber Tony. Za starejšo generacijo povejmo, da so vplivneži tisti, ki na socialnih omrežjih žanjejo veliko sledilcev in izberejo posebno marketinško strategijo, s katero v zameno za zaslužek z osebnim tonom oglašujejo različne izdelke. Táko plasiranje izdelkov je na socialnih omrežjih ponavadi označeno kot sponzorirana objava. 

Hrvaški film se sooča s podobnim problemom kot slovenski - ljudi je težko pripraviti, da zanj plačajo in ga gredo gledat. Ker pa se ljudje neradi sprijaznijo, da jim drugi ljudje ne dajejo denarja, morajo pogosto razmišljati izrazito tržno usmerjeno. Tako je tudi film Greš? Grem! predvsem poslovna ideja - mlade je lažje spraviti v kino, če v filmih namesto igralcev igrajo znani YouTube in Instagram zvezdniki. Igrajo naj kar sami sebe, tako jih bo še lažje prepoznati. Ideja ni slaba, saj bi z veseljem pogledali dokumentarni ali igrani film, ki bi nudil pogled v zakulisje ustvarjanja Lepe Afne, Ule Furlan ali Lane Briški. Na žalost pa Greš? Grem! ključ do vrat, ki ga drži v rokah, vrže v smeti in odpre povsem druga, po vseh standardih nezanimiva vrata.

Likom se zgodi neka prisiljena zgodba, ki ji kljub ambientalni vlogi ne uspe prikazati posebnega načina življenja balkanskega influencerja, kar je edino, kar gledalca tovrstnega filma sploh zanima. Kako se do vplivnih pripadnikov generacije obnašajo njihovi morda običajni prijatelji, kako vzpostavljajo odnose in kako se v njihovih življenjih razplastevata zasebno in javno. Kakšno je nasploh počutje, ko življenjski slog oddaš v najem kot platformo za plasiranje različnih produktov, in kako logistično pride do tega.

Zgodba gre nekako tako: Kaja potuje iz Velenja v Zagreb, da bi potolažila prijateljico, ki se je razšla s fantom. Dekle najde v solzah in z razmazano maskaro, res ga je imela rada, na Instagram Storyju pa je vidno, da on ni imel rad samo nje. Na hladilniku sta tudi dve letalski karti do Istanbula, ki ju očitno ne bo več potrebovala. Dekleti se po joku odpravita na zabavo starega prijatelja Vida, na katero se seveda zelo pripravita, Kaja si nadene tudi lasuljo. Po nekaj nesmešnih scenah na zabavi se fant odloči, da se bo uprl svojemu očetu, ki ga ves čas kliče po telefonu, in dekleti z očetovim hipi kombijem peljal v Istanbul. Avantura se začne, a kot nalašč gre vse narobe.

Na prvih čevapih v Bosni jih natakar ozmerja z zagrebškimi hipsterji, saj ne jedo čebule in imajo hipsterske obleke, nato pa sredi gozda ostanejo brez bencina. Najdejo jih policaji, ki jih aretirajo in nato prodajo psihopatu za škatlo ocvirkov. Ta si jih potem nekako lasti in jim na začetku grozi, kar nikogar zares ne moti. Psihopat, ki sliši na ime Baka Prase, si tudi sam želi v Istanbul, saj bo tam lahko ubil nekega Turka, ki ga je v online igri Battlegrounds ustrelil v hrbet. Na tej točki se zdi smešno, da misli, da lahko vkoraka v širni Istanbul in najde točno določenega Turka, kasneje pa se izkaže, da je to navsezadnje res tako enostavno. Na poti naši junaki zatavajo v romsko naselje, kjer se zaradi revščine, po drugi strani pa preprostosti in lepote za trenutek zamislijo nad trivialnostjo svojih problemov, nato pa pridejo na cilj, kjer jim kombi pade v vodo. Naracija ne poteka linearno, saj večino zgodb pripoveduje eden od glavnih likov na hrvaški ambasadi v Istanbulu. Na koncu bo očitno nekaj šlo zelo narobe. In tudi gre, a ne bomo izdali, kaj. Ne zaradi strahu pred spojlerji ali kvarniki, temveč strahu pred dolgočasnim.

Da so glavni liki vplivneži iz balkanske regije, smo že omenili, da so v zgodnjih dvajsetih, pa še ne, saj je morda to za relativno nov poklic pričakovano. Razmišljanje zaključujemo s prikazom mladosti, ki ga film izraža povsem nereflektirano. Pet mladih, ki zaradi velike količine skupaj preživetega časa postanejo tudi prijatelji, iz svojega življenjskega sloga na film vseeno prenesejo pomembno držo. Gre za podobo mladega človeka, kot jo na ogled postavljajo reklame za mobilno omrežje ali zavarovalnico. Film v kombinaciji s ponesrečeno animacijo, ki zelo jasne koncepte še dodatno razloži, na reklamo za telefonijo spominja tudi vizualno. Gre za mlade ljudi pisanih las, ki se noro zabavajo, stegujejo roke k nebu in svobodno tečejo čez pokrajino, v ozadju se jim lahko pridružijo tudi reperji, grafitarji, skejterji ali kakšna druga subkultura, v katero je vgraviran videz uporniškosti. Kljub uporniškosti, ki jo prikazujejo, pa naši junaki na potovanju od Zagreba do Istanbula leta 2019 ob prečkanju štirih mej ne naletijo na nič zaskrbljujočega. Greš? Grem! je v najboljšem primeru dolgočasen in boleče neaktualen film ceste, v najslabšem pa prikaz in rezultat uniformirane nekonvencionalnosti in amputirane mladosti.