Kratki stiki, pardon, filmi

Kratki stiki, pardon, filmi

Recenzija dogodka
7. 12. 2015 - 13.00
 / Kinobar

Kinodvor. Mrgoli od lezbične in gejevske scene, predvsem tiste, ki je sicer ni, jo pa vidimo ob natanko določenem tednu v letu - v času Festivala gejevskega in lezbičnega filma. Posedajo in izmenično srkajo peno s kapučinov, nato tisto s piva, prihajajo v parih, že dolgo so tako in menda jih ravno zato, ker naj bi prisotnost na LGBT-sceni zdemolirala vsako razmerje, preostale tedne v letu ni.

Pri šanku se gnetejo podporne strejtke, kot v abstinenčni krizi vzklikajo po šardoneju in cingljajo z instalacijami bižuterije, ki gravitira po koži njihovih skrbno oblikovanih okončin. Prišle so, da podprejo kulturo ranljive skupine. Odprtega duha so in vedoželjne in pravkar se napajajo ne le z vinom, temveč tudi z emancipirano liberalnostjo. Vsekakor niso proti, povsem za asimilacijo marginalcev v družbo so, in tako v zgoščenih formacijah krohotajoče se čakajo na film, da bodo šle lahko potem domov in zjutraj v pisarno z dvignjenimi glavami, saj so za letos opravile kvoto samoaktualizacije in moralne odgovornosti do družbe.

Medtem ko so one v barvah, čisto dobesedno so vzele simboliko mavrice, se po prostoru sprehajajo črne figure in temačni obrazi gejev in lezbijk, za katere je FGLF, tako se zdi, ciklični poskus bivanja v skupnosti, v enotedenskem kratkem stiku, pa še ta se bo izjalovil.

Na sporedu kratki film Rdeče, ki gradi na twistu - dečko išče ljubimca preko socialnega omrežja, kar je za geje precej tipično, nakar se izkaže, da se je za zmenek nevede dogovoril morda prav s svojim očetom.

Drugi dan in tako v neskončnost: filmi v Kinoteki in nikogar nikjer. Tako je to z LGBT-dogodki, ko ti dogodki niso pikniki. Evforija prvega dne; ko pa je na sporedu vsebina, javnosti ni.

Brane Mozetič in njegova ekipa so tudi letos kljub tehnokratskim preprekam, rigidnosti in nepopustljivosti sistema, uspeli postaviti festival v polni obliki. Če se že osredotočam na kratke filme, naj povem, da je samo teh na programu cirka 25. Ko ga vprašam, ali se mi samo zdi, da gre pri naboru filmov za takšne, ki k naraciji in režiji pristopajo z relativno mainstream izhodišč, ali pa preprosto nihče več ne snema filmov, kot je bil Warholov Blow Job ali pa Firefox Kennetha Angerja, se Mozetič stoično nasmehne in kmalu je jasno, da gre tudi pri sodobni LGBT-kinematografiji za industrijo preprostih naracij, četudi za upodobitev niti malo preprostih tematik. Te pa, zanimivo, na letošnjem festivalu poudarjajo starost, medgeneracijske prepade, smrt. Gre za teme, s katerimi se pri nas sooča dejansko prva generacija lezbijk in gejev od začetka gibanja pred 30 leti. Kako se bodo spopadali s posledicami staranja v družbeni praznini samostoječega individualista in v hladu, ki mu tudi t. i. LGBT-skupnost ni ušla, so realni problemi živih ljudi našega prostora, ne fiktivnih otrok.

Izgleda pa, da človeku pritiče kratkovidnost; na festivalu namreč ni moč videti več kot za en taksi pripadnikov generacije pod 30. Vsaj ne do sredine tedna, ko so prišle na svoj račun lezbijke. Takrat so se odvrteli trije kratki filmi: tisti z naslovom Masaža je prikazal nerealizirano lezbično seksualno fantazijo, a žal brez vsakega prehoda imaginacije iz faktične masaže v seksualni akt. Sledil je kanadski Pikantno, ki preko konverzacije treh žensk, lezbičnega para in še ene ženske, po njihovi skupni noči bolj kot karkoli specifično lezbičnega prikazuje, kakšne učinke ima na posameznico ogrozitev njene pozicije v relacijah in razmerjih. Zdi se, da je občutek ogroženosti v odnosih stalnica, kar bi nas lahko odpeljalo na začetni razmislek o tem, zakaj pari s homoseksualne scene po pravilu izginejo. Tretji lezbični kratki film, Vaginino življenje, se od prej omenjenih dveh razlikuje najprej v tem, da ga je režirala lezbijka Anna Margarita Albelo, sceni znana tudi kot la Chocha. Vaginino življenje vsebinsko črpa iz Adelinega življenja, sicer prvega lezbičnega hit filma po Imagine me and you. Že ta je gledalke morda pritegnil predvsem zato, ker gre za eno redkih kinematografskih reprezentacij lezbične želje, ki se ne zasuče v samomor, kot je bilo temu tako v Lost and delirious, ali pa v aretacijo in izgubo možnosti dela iz Loving Annabelle. V Vagininem življenju se publika reži liku Vagine, v katero je preoblečena režiserka - tako kot je to storila v Who’s afraid of Vagina Woolf. Ugibam, da želi s tem pokazati vagino kot izhodišče lezbičnega razmerja, ki je zato zreducirano na zgolj seksualno in ločeno od ostalih družbenih norm pri gradnji vezi.

Popolno nasprotje vsega naštetega je bil torkov hommage Vojinu Kovaču - Chubbyju. V neoavantgardnih kadrih režiserja Naška Križnarja opazujemo Chubbyja bodisi kako povsem uteleša svojo idejo poetique concrete bodisi kako se pred ogledalom liči in je pri tem videti kot Nico iz Warholovega I’ll be your mirror. Menda je za istoimenski single zasedbe Nico & The Velvet underground Warhol predlagal, da bi v ploščo vrezali razpoko, zaradi katere bi se verz I’ll be your mirror ponavljal v nedogled. Ni si težko predstavljati, da bi tudi obraz Chubbyja, prvega geja izven omare pri nas, prav tako v nedogled opazovali, kako si globoka brezna nad vekami znova in znova temni s sečilom, nato pa reče: “Sranje.”

V tem tednu, ki je bil po obiskanosti festivala videti, kot da smo se znašli v zadnjem prizoru Nostalgije Andreia Tarkovskega, se mi je ničkolikokrat v misli priplazilo vprašanje, ali bo ekipa FGLF nekega dne preprosto obupala, ko pa so ljudje povečini raje ob božičnih stojnicah kot na robnih kulturnih dogodkih, država pa menda prav tako. A glede na to, da FGLF kot najstarejši festival homoseksualnega filma v Evropi že 31 let kontinuirano in brez popuščanja vztraja, premišljeno osvetljuje aktualne teme in jih nadgrajuje s tistimi, specifičnimi za homoseksualno kulturo, je moj strah, upam, odveč.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.