KRIK KASTRIRANEGA LEVJEGA KRALJA

KRIK KASTRIRANEGA LEVJEGA KRALJA

Recenzija izdelka
23. 2. 2018 - 13:00
 / Kinobar

Pa smo dočakali. Hajp je bil velik, raznorazni mediji in socialna omrežja so se šibili pod napovedniki in teaserji ter pričakovanji malodane nove popkulturne revolucije. Black Panther je prvi črnski superjunak! Mogočen kralj utopične, afrofuturistične idile, imenovane Wakanda, pravičen, moder in vročekrven – seveda ravno dovolj, da bo spektakel vrhunsko akcijski, za namenček pa ga krasi še trojica močnih ženskih likov: njegova superinteligentna sestra, ki obvlada tehnologijo; močna in pravična vojaška generalka ter seveda nežna, bojevita in socialno zavedna bivša ljubimka. In ne pozabimo na svet, ki ga je potrebno ponovno rešiti!

Medijski odzivi, predvsem z ameriškega kontinenta, pojejo Black Pantherju, filmu uspelega sundancevega ljubljenca Ryana Cooglerja, slavo kot prvemu od trenutno osemnajstih franšiznih marvelov, ki si v teh politično vročih časih končno upa na javnost neposredno nasloviti kočljivo vprašanje rase, ki si drzno zamišlja potencialno vzporedno zgodovino Afrike, kamor ni stopil beli človek. In predvsem, kot zaključujejo mnogokateri zapisi, je Black Panther prvi megablockbusterki film, ki slavi pravični boj črnega junaka in tako prinaša naslovnemu občinstvu vzor in upanje za boljše čase.

A naj se za trenutek odmaknemo od omenjenih kritiških odzivov, sporno poenostavljanje katerih je skorajda nemogoče preslišati. Dejstvo, da si je Marvel ravno v tem trenutku zagotovil lastnega črnskega junaka, ki je po nekaj gostovanjih pri sorodnih belih superjunakih zdaj dobil svoj film, prav gotovo ni naključje. Sploh, ker z marveli govorimo predvsem o industriji, skrbno premišljeni franšizni produkciji, kjer se obrača ogromen denar in kjer prostora za naključne poskuse tipa ruske rulete prav gotovo ni veliko. Kontekst, v katerem je Marvel s stripovskih polic izbrskal stripovsko serijo Black Panther, ki je začela izhajati v družbenopolitično vrelem obdobju šestdesetih, je primeren. Če ne celo preveč podoben kontekstu sodobnih Združenih držav, ki se dušijo v več kot očitno še nepreseženem rasističnem diskurzu: tako na ravni konkretnega – revščine, stratifikacijskih razlik, policijskega nasilja, Trumpove vladavine ipd. kot tudi simbolnega – torej na ravni prezentacije črnega telesa v medijih in popularni kulturi.

Black Panther je torej junak, ki naj bi končno pomenil prelom z ustaljenimi načini prezentacije črnega telesa, ki se osvobodi pogleda svojega kolonizatorja in mu pogleda nazaj v oči, še več: postavi se zase kot samostojen subjekt, končno ne zgolj kot pomočnik nosilca zgodbe, temveč postane akter, ki ima čisto svojo (marvelovsko) zgodbo in ki jo bo pripeljal do konca na svojstven način, okrašen s primernimi družbenopolitičnimi referencami.

A podobno kot lani izdana kvazifeministična marvelovska produkcija Wonder Woman se tudi Black Panther bolj kot film z resničnim subverzivnim potencialom podobe kaže kot film v sferi »kvazi«. Tako je od sicer potencialno zvenečega naslova Black Panther uspel zajeti precej klasičen nabor stereotipov, ki imajo v svoji poenostavljenosti vse prej kot emancipacijski učinek. Ali drugače – na vprašanje, ali smo priča novemu valu blaxplotationa, je morda dobro odgovoriti z zadržkom.

Blaxplotation, ki se je v sedemdesetih razvil kot odgovor industrije v iskanju nove kino publike, je postopal podobno kot Marvel ali še katera od podobnih, predvsem visokoprodukcijskih sodobnih studijskih uspešnic. Mnoge žanrske trope – od vesterna do grozljivk in drugega – je enostavno pobarval črno. A kljub na videz zgolj kvaziemancipaciji je z nekaterimi drznejšimi izdelki, kot sta npr. Črna karavana ali Cotton Comes To Harlem, gotovo uspel do neke mere subvertirati filmske podobe in se je odpiral v delno emancipiranem pogledu gledalstva. In podobno, kot so na površno stereotipizacijo že v tistem času opozarjali nekateri afroameriški kritiki, intelektualci in umetniki, kot npr. James Baldwin, je nujno, da se na predložene podobe z določeno mero dvoma odzivamo tudi danes.

Black Panther se tako že v sami osnovi vpisuje v stereotipno podobo izgubljene, idilične domovine Wakande, ki v barvah afrofuturizma predstavlja utopijo mitične ultratehnološke interpretacije izgubljene domovine, Mame Afrike. V Wakandi vladata mir in blagostanje, ki temeljita na od božanstev poslani superkovini vibraniju. Wakanda je bila do tedaj povsem izolirana od sveta, tako svetovne vojne kot nesrečne usode sosednjih, koloniziranih držav je niso zanimale. Tako zastavljena podoba Wakande se kaže kot problematična na več ravneh. K temu ne prispeva zgolj dejstvo, da je preostali del afriškega kontinenta poenostavljeno prikazan kot polje plemenskega barbarskega klanja, ki ga je v revščino potisnil beli človek. Še bolj je sporna utemeljitev blagostanja dežele na surovini, kar gotovo ni daljnovidnejši prikaz od poznanega sveta, ki ga uravnavajo splošne kapitalistične premise. Poleg tega se zdi, da je blagostanje potrebno razumeti v narekovajih, saj je podoba Wakande precej odmaknjena od revolucionarnih zamislekov in afrofuturistične estetike, ki jo sicer – tudi na ravni zvočne podobe - preigravajo filmski ustvarjalci.

Visokotehnološko razvit javni prevoz, ki s svetlobno hitrostjo šiba med skorajda londonskimi pročelji visokih nebotičnikov, v svoji svetleči podobi prekriva favele, ki se več kot očitno širijo pod kraljevo palačo. Tam se, med ozkimi, rumeno presvetljenimi uličicami, sem ter tja kotalijo brezimne množice, ki uživajo v drobcih bogastva in tehnoloških izumov, kot ga nudi njihova domača supersurovina. Ni si težko predstavljati, da bi v deževni noči uličice z lahkoto spominjale na distopični Los Angeles iz Iztrebljevalca.

Podobno problematičen se kaže tudi sam zaplet zgodbe: naš junak, Black Panther oz. novookronani kralj T'Challa je pravičen in moder junak, ki mu največ pomeni družina, v drugi vrsti pa varovanje dragocene rude, ki bi v napačnih rokah lahko uničila svet. Njemu nasproti je postavljen do nedavnega izgubljeni bratranec Killmonger. V nesrečnem bratomoru ga je nekdanji kralj zapustil, da je odraščal v oaklandskem getu, kjer je spoznaval vso nepravičnost belega sveta, kar je v njem vzbudilo neznansko jezo, saj je vedel za sebični obstoj Wakande – raja na Zemlji. Potem ko se je izuril za supervojaka ameriške vojske, se je podal cilju naproti: osvojiti Wakando in njene surovine ponuditi vsem zatiranim bratom in sestram po svetu, ki bi z revolucijo končno dobili njim pripadajoče mesto v svetu.

V precej razvlečenih družinskodramatičnih zapletih se vse obstranske zgodbe filma – npr. tudi ta s precej humorno okarakteriziranim in predčasno odstranjenim zlobcem, južnoafriškim trgovcem orožja – zvedejo na boj med bratrancema, ki zelo dobesedno predstavljata dva načina na poti do emancipacije: mirno evolucijo in vključevanje ter brezkompromisno revolucijo. Referenca na Martina Luthra Kinga in Malcoma X je kar preveč očitna, zmagovalca v tem boju pa je seveda določila že zgodovina sama. Bolj problematično kot potrditev tega zgodovinskega dejstva pa je nadaljevanje oz. konec, ki je razjasnjen med zaključno špico: Black Panther se odloči, da bo raj na zemlji delil s svetom – ustanovi svoj NGO, seveda s prvim sedežem v Oaklandu in nato končno nastopi še v svetu Združenih narodov.

Morda je prav takšen srečen konec še najbolj znanstvenofantastičen element celotne štorije. In to ne v futuristično-avantgardni potenci znanstvenofantastičnega, temveč v konservativno-zastarelem idealizmu, kjer se takovrstnim institucijam, kot so ZN ali NGO organizacije, v sodobnem svetu sploh še pripisuje kakršnakoli dejanska moč. V mokrih sanjah levoliberalne agende potencialno rjovenje črnega panterja tako izzveni kot krik kastriranega levjega kralja v sončnem zahodu nad širnimi afriškimi planjavami.

Napovednik filma Črni panter
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

točno to. ne pozabi, da verjetno tudi v tem času Obama verjetno mora nekaj počet u lajfu a ne? to je verjetno hype virtual reality marketing propaganda za ves set. - DA SE a ne? pozitiva po ameriško a ne? ženske so lahko tudi črnsko obarvane a ne - in še več lahko govorijo angleško, pa ne glede na zamorskost - imajo lahko razvit karakter. neverjetno. impozantno. šokantno. a ne?

če je Obama odpiral zgodbo o barvi kože, potem Trump odpira zgodbo o spolu.
ne en ne drug nista zaprla Guantanama. je pa Obama vedel nekaj več o problemu zdravstvenega zavarovanja - medtem ko Trumpa boli kita - in sledi pač privatnim korporacijam. Gates bo ustanovil par nevladnih organizacij - kao Google ma vas rad in bo posrkbel tudi za bolnišnice. Potem bodo FBI in CIA itak prepovedali v tiskanih medijih govorit o genskih raziskavah - ker šššššššš to je ogrožanje nacionalne ameriške varnosti, tu se kopičijo milijoni a ne? rusi nas ogrožajo. pa kitajci tudi. pa indijci so hudobni. vsi so proti nam - mi američani bomo podpirali ANTI_FA po celem svetu, da se bomo zoperstavili grdi grdi fačistični Nemčiji. buuuu Nemčija. angleži že imajo levičarje v igri a ne? hahahhaha. kakšna šala je šele to. socialna demokracija v angliji- ponovno rojstvo. hahahhahaha. za crknt od smeha. res.

res k otroc jebemti. k otroc. lopatka je moja. tvoja je kanglica. splezajva na drevo in se pejca lovit in vlečt za kitke. ti imaš vetrnico. jaz imam bradavičke. ooooo kak agro-pop bo to. katero zobno pasto uporabljaš? a tisto iz italije a testo iz danske? oooooo. kakaon težko nagradno vprašanje. a jet poesin zajtrk ali jet hrenovke z zenfom? oooooo.
debilana. to je to. debilana.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.