V tokratnem Kinobaru se bo kadilo, peklo, rezalo, sekljalo, filalo, cvrlo in nekajkrat tudi klalo. Dobrodošli na mesenem kulinaričnem popotovanju v zgodovino evropske vojaške kuhinje pod taktirko nevidnih akterjev preteklih vojn - ducat skrbno izbranih kuharjev in kuharic, ki so se sovražniku zoperstavili elegantno in z okusom, začimbami, kuhalnicami in mesoreznicami.



Leta 1973 rojeni slovaški režiser, pisatelj in predavatelj Peter Kerekes je že uveljavljeno filmsko ime, ki je domači publiki morda poznano po dokumentarnem filmu 66 sezon in omnibusu z naslovom Čez meje, koprodukcijskem projektu, ki je nastal v sodelovanju z drugimi vzhodnoevropskimi režiserji. Današnji Kinobar posvečamo njegovemu drugemu celovečernemu filmu, večkrat nagrajenemu dokumentarcu Kuhati zgodovino, ki bi ga na kratko lahko opisali kot antologijo najbolj pristnih vojaških kulinaričnih receptur, ljubezni do lastnih in sovraštev do tujih nacionalnih kuhinj ter nenavadnih, z vonjem po kuhinji navdahnjenih interpretacij vzhodnoevropske vojaške zgodovine. Ideja o analizi militantne gastronomije se je Kerekesu porodila med enim izmed njegovih mnogih kuhanj z očetom, ko sta se spontano zapletla v problematiziranje poklica vojaškega kuharja in njegovega posrednega vpliva na izid bitke. Samo sit vojak je namreč dober vojak.



Kerkesev ekranizirani raziskovalni vzorec zajame šest vojn, začenši z drugo svetovno vojno, časovni okvir pa začrta z balkansko, in enajst kultnih vojaških receptov za jedi, ki so jih soldatom pripravljali kuharski mojstri med Moskvo in Budimpešto. Film je pravzaprav razdeljen na epizode, vsak recept je fragment zase, skupaj pa jih vsebinsko povezuje stalno kroženje vojaškega helikopterja, ki kakor prehaja časovne in prostorske omejitve in na dolgih jermenih simbolično prenaša železno kuhinjo. Od ene lokacije do druge, od kuhinje do kuhinje, od krožnika do krožnika.



Kerekes svoje kuharske izbrance postavi v vselej zelo intimne, estetske, slikovite in kar se da organske kuharske kotičke, ki ustvarjajo prav posebno nostalgično, na trenutke celo predirljivo čustveno vzdušje, prepojeno s spomini in usodami postaranih pripovedovalcev. Eden takšnih vsebinsko, likovno in emocionalno dovršenih momentov, je zagotovo zaključni prizor, ki upoveduje zgodbo kuharja, edinega člana posadke, ki mu je leta 1963 uspelo preživeti potop nemške podmornice Hai. Kerekes ga je skupaj jeklenko goriva, kuharsko mizico in kotleti postavil v morje. Na sivo-modrem ozadju veteran umirjeno demonstrira svoj vojaški kuharski hit in pripoveduje o tragičnem dogodku, plima pa vmes počasi in nežno odnaša njegove pripomočke, dokler naposled ne potopi celotnega kosila, kuhar pa takrat počasi odkoraka iz te velike luže.



Dokumentarec je slikovita in intenzivna filmska gostija, ki pa je predvsem tudi duhovita. Kereksesu je treba priznati izjemen občutek za komičnost, še zlasti v momentih, kot je tisti z lovom za pobezljanim petelinom, ki ga na svojem vrtu uprizarja upokojeni francoski chef. Tu in tam pa svojo kuharsko satiro Kerekes niansira s subtilno in nenarejeno traginostalgiko, ki jo še najbolj uteleša pred razpadlo beograjsko rezidenco pozabljeni Titov osebni pokuševalec hrane, čigar nepripadnost temu času je skoraj otipljiva.



Kuhati zgodovino je dokumentarni film, ki skozi prizmo vojne in vojaške kulture prevprašuje človekovo najbolj eksistencialno potrebo - potrebo po prehranjevanju, na piedestal pa postavlja figuro, ki so jo zgodovinske zgodbe največkrat elegantno obšle - kljub dejstvu in preprosti kuharske filozofije, ki pravi, da je samo sito telo lahko reaktivno telo in samo reaktivno telo je lahko zmagovito. Nekonvencionalne heroje, malo drugačne protagoniste številnih bitk in samo njim lastne interpretacije vojaških dogodkov bolj osebno spoznamo v Kerekesovem tragikomičnem slavospevu kuharskim prvakom, ki se gledalcem predstavijo sami. V napol avtobiografskem portretu odgovarjajo na preprosta vprašanja kaj - denimo paprikaš, kje - denimo pod vodo, kako - denimo s strupom, kdaj - denimo ponoči in za koga - denimo za sovražnika so kuhali. Odgovarjajo, zakaj je domača hrana vedno najboljša, kako zastrupiti naciste in kako lahko gastronomski nacionalizem zaneti vojno. V svojih besedah, s svojimi zgodbami, s svojimi spomini. In ne nazadnje s svojimi recepti za nekaj tisoč palačink, čevapčičev in madžarskih klobas.



Na koncu se izkaže, da imata vojna in kuhanje dosti več skupnega, kot bi si mislili. Oboje je ena velika strateška mineštra, ki jo določajo prave nianse in točni proporci. Priporočamo vsem filmskim gurmanom, kulinaričnim požeruhom jugonostalgikom in mnogim latentnim ljubljanskim kuharjem.





Zgodovino je zakuhala KatjaŠ.