Lampedusa, kraj spevnega imena in ene izmed največjih humanitarnih kriz sodobnosti. Italijansko ozemlje, ki pravzaprav leži južneje od Malte in bližje Afriki kot Siciliji, je za mnoge begunce otok upanja. Njim predstavlja stik z Evropo in srečnejšo prihodnostjo, nam pa predvsem zadnje mesece deluje kot sinonim za težko razumljive tragedije, ki se odvijajo tam nekje daleč v južnem Mediteranu. Tragedije, ki jih spričo naše nemoči že dolgo nismo več sposobni čustveno procesirati in v nas le še jačajo obrambne mehanizme potlačitve ter zanikanja.

Lampedusa, otok z najlepšo plažo na svetu po nekem izboru iz leta 2013 in bivališče nekih 6000 prebivalcev, ki živijo ali vsaj skušajo živeti navadno otoško življenje. Očetje predvsem ribarijo ali pa se ukvarjajo s turistično dejavnostjo, otroci hodijo v šolo, streljajo s fračo, plezajo po drevesih, odkrivajo neskončnost morja. Takšen je Samuele, običajen dvanajstletnik, ki ga je dokumentarist Gianfranco Rosi postavil v središče svojega filma "Odprto morje".

Obstaja veliko samoumevnih načinov prikaza humanitarne katastrofe, a je Rosi videl mimo njih vseh. Videl je onkraj neskončnega prikazovanja nesrečnih beguncev, presegel je selektivno upodabljanje kriznih razmer, izognil se je zlom lažnega humanizma in aktivizma. Ustvaril je film, v katerem begunska kriza pravzaprav igra stransko vlogo in jo dojemamo skozi življenje peščice ljudi z Lampeduse. Ljudi, ki so skoraj neposredno v stiku z morskimi katastrofami, pa hkrati svoja življenja živijo mimo njih. S tem Rosi opozori na dejstvo, da so begunci pravzaprav nemi in pogosto nevidni junaki svojih zgodb. O njih govorimo drugi, mi, ki si njihovih poti nismo zares zmožni predstavljati in jih niti nočemo zares poznati.

Tudi Samuele se ves čas pobalinsko potika po otoku in pri tem z velikimi očmi spoznava svet, umiranju pred obalami pa se na srečo uspe izogniti. V tem smislu deček simbolizira širšo skupnost, ne samo otoško ali državno, temveč evropsko in svetovno. Globlji vpogled v Samuelejevo življenje pa po drugi strani vendarle razkriva tudi sledi, ki jih vsakdan na otoku med peklom in nebesi pušča na sleherniku. Režiser tako z mešanico pristnih in skrbno načrtovanih scen simbolno prikaže veliko več kot le odraščanje enega človeka.

Pri zdravniku Samuele razlaga, da zadnje čase težko diha in si tudi kar sam diagnosticira anksioznost, še bolj zgovoren pa je obisk okulista. Ta namreč ugotovi, da Samueleja teži ambliopija, po domače leno oko, ki se ga zdravi s preprostim začasnim prekritjem drugega očesa. Od takrat dalje deček torej svet gleda le še skozi eno, leno oko, kar brez dvoma simbolizira Evropo in vse nas, ki sicer vemo, da se nekje daleč dogaja nekaj groznega, a pri tem pač na eno oko zamižimo in gremo naprej po svojih opravkih.

Ob Samueleju in njegovi majhni družini pomembno vlogo v filmu igra tudi otoški zdravnik, ki sicer zelo ohlapen in elipsast dokumentarec spušča na realnejša tla. Njegovo pripovedovanje o obravnavanju dehidriranih in izmozganih, pa tudi že mrtvih, zadušenih, utopljenih ali zažganih migrantov nam da vedeti, da nekje še obstajajo ljudje, ki si ob dogajanju nočejo ali pa ne morejo zatiskati oči. Nasploh pa Rosi kaže posebno nadarjenost za pripovedovanje zgodb tudi skozi monologe in dialoge akterjev, podobno kot je že nakazal s filmom "El Sicario, soba 164", kjer smo cel film ujeti v hotelski sobi s poklicnim morilcem, medtem ko ta pripoveduje o svojem delu.

"Odprto morje" je sicer precej bolj razgiban film, a večinoma teče z izjemno prefinjenostjo in brez metatekstualnih elementov, brez kakršnegakoli komentarja skače od enega fragmenta k drugemu. S tem Rosi briše mejo med dokumentom in fikcijo, a je vseeno daleč od slednje, na kar najostreje spomnijo podobe reševanja beguncev sredi morja, ki jih je Rosi snemal v času, preživetem na ladjah. Nekatere scene, kot je npr. tista, kjer begunci igrajo nogomet, ali pa ko začnejo skozi pesem pripovedovati svojo zgodbo pobega iz Afrike, se zdijo preveč posrečene, da bi nastale spontano, a jim to ničesar ne odvzame. Nenavadna izbira pripovednih sredstev namreč pusti še globlji vtis in na posreden način pove več kot tipičen intervju ali suhoparno poročilo.

Rosi se občutljivosti tematike navkljub ne boji niti stiliziranja mizanscene in osredotočanja na fotografijo, ki je skozi film kar prelepa za tako temačno tematiko. Nočne podobe ladij, samotnih svetilnikov in morskega dna se na prvi pogled morda zdijo nedolžne skice melanholije, a v kontekstu ne morejo skriti zloveščih zgodb svoje okolice. Podobnih prijemov pa se je Rosi poslužil že pri filmu "Sveta obvoznica", ki prikazuje življenje neposredno ob rimskem avtocestnem obroču in tako kot "Odprto morje" skozi vsakdanje in trivialno komentira širše relevantne družbene kaprice.

"Odprto morje" je torej mešanica iskrivih pripovedi in poetične tišine, ki ravno skozi svoj kontekst dobiva smisel. Pogumna poteza osredotočenja na otoške prebivalce je izredno luciden komentar begunske situacije in filmski pripovedi odpre ogromno možnosti za raziskovanje, Rosi pa večino tudi s pridom izkoristi. Spomni nas, da ko govorimo o Lampedusi, nikoli ne govorimo le o beguncih. Lampedusa je Lampedusa v veliki meri zaradi zahodne vojne politike, zaradi evropske nezmožnosti, da bi funkcionalno rešila že desetletja kaotično obravnavanje beguncev, in zaradi brezbrižnosti vseh nas, zaradi našega selektivnega vida in naše lagodne evropske pozicije. Ob tem pa niti ne obstaja več le ena Lampedusa, temveč so jih različne migrantske poti v Evropo v zadnjih mesecih ustvarile še kar nekaj, podobno groznih in podobno filmskih.

A film ni le kritika naše brezbrižnosti, temveč slednjo skozi svoje protagoniste tudi skuša razumeti. V enem izmed pogovorov Samuele tarna nad morsko boleznijo, ob grmenju pa njegova babica godrnja, kako bodo ribiči spet ob dobiček. Takšni kadri lepo prikažejo težavnost vživetja v položaj Drugega, pa četudi ta Drugi vsak dan trka na naša vrata, če ga prej na poti do nas ne pokončajo bolezni ali požre razburkano morje.

Lampedusa je torej kot sodobna verzija Meduze iz grške mitologije. Pošast, ki se ji bojimo pogledati v oči, ker nas počasi, a vztrajno spreminja v kamen. V ljudi brez čustev in brez empatije. Rosi si je drznil tej Meduzi nastaviti zrcalni ščit in na zvit način, s posredno pripovedjo povedati več kot povedo direktna poročila brez širšega razumevanja politične situacije in predvsem človeške narave. Berlinski zlati medved je nagrada, ki pogosto naleti na očitke o političnosti. Tudi tokrat je žirija nagradila najbolj političen, najbolj aktualen film, a je prav mogoče tokrat ta tudi najboljši.