Italija. Nekje sredi tako neuglednega delavskega naselja, da prostran odprt prostor med bloki namesto zelenja zapolnjuje nekaj med makedamom, betonom in močno zdelano zemljo. Na robu velike in večne blatne luže se nad zarjavelimi garažnimi vrati nizke socialistično sive stavbe sveti napis ‘Dogman: pasji frizer’. V njej dela majhen, sključen družinski človek - pa čeprav ločen -, ki v prostem času s prijatelji igra nogomet, po strani pa služi z minornimi kriminalnimi dejanji, kot je preprodaja kokaina na drobno.

Frizer je sprva prijazna, ponižna in pretirano prilagodljiva oseba, v pasjem krdelu bi s spuščeno glavo in repom med nogama nenehno cvilil. Alfa samec, ki ga nadzoruje in sili v brezplačno oskrbo z drogo ali sodelovanje pri kraji, pa je velik in močan našmrkan čefur, katerega živalskost spominja na razjarjeno belo argentinsko dogo, s katero ima frizer opraviti na začetku. Tega nadležneža, imenovanega Simone, vsak dražljaj spravi tako ob živce, da v trenutku odreagira z nasiljem. Njegov kanal sporazumevanja sta sila in moč, besede ne pridejo daleč. Uživanje kokaina nasilništvo samo še potencira. Zdi se, da še ni dosegel nivoja kulturne evolucije, ampak pri njem velja in obvelja vedno le Spencerjev zakon močnejšega.

Simone s svojimi mišicami izvaja teror nad okolico, naj gre za ljudi, živali ali predmete. Iz sebe ne gre niti toliko, da bi ob ropu stanovanja pomislil, da lahko ubogi mali papillon zmrzne, če ga pusti zaprtega v zmrzovalniku, in s tem za vedno konča svoje drobno pasje življenje. V ospredju je on sam, njegovo preživetje in njegova dobrobit. Okoli dejanskih živali se tako borita človeško dobro in zlo. Človeško zlo pa je tisti del, ki je najbolj živalski. Simone je človek, ki z vsakim dejanjem znova dokazuje, da je človek še vedno žival in zato ni potrebno iskati vmesnega člena. Pravzaprav je Simone najžlehtnejša žival.

Frizer se vodji črede ves čas prilizuje, kljub temu da ga Simone obravnava zgolj kot sredstvo za pridobivanje dobrin. Situacija se obrne šele proti koncu filma Dogman režiserja Mattea Garrona, o katerem govorimo. Frizer se po letu dni zapora zaradi ropa, ki ga ni naredil, vrne k Simonu in zahteva svoj delež v denarju. Ker je Simone kreten, tega denarja seveda nima, zato se frizer odloči, da ga bo s trikom premamil, da se usede v kletko za pse. Ko ugotovi, da ga je frizer tja noter zaklenil, se Simone ponovno prelevi v besnega psa. Zaprtje človeka v kletko ga poživali do skrajnosti. Vendar se pri vsem tem Simone ne zaveda, da je enak učinek, torej povečano stopnjo živalskosti, pri frizerju dosegla enoletna zaprtost v zapor.

Rezultat njunega brutalnega boja določi prednost domačega terena, kljub temu da je en od njiju že zvezan. S tem, ko frizer uspe ubiti Simona, se tudi sam dokončno prelevi v žival. Nastopi blaznost in kri. Edina rdeča barva v celem filmu.

Zasušena kri na rani, ki poteka čez celoten lobanjski reženj, je prav tako edina res rdeča stvar v filmu Jezdec Chloé Zhao, ki tako kot Dogman ostaja v pritajeno modrikasti barvni lestvici. Vestern, ki to je, a pravzaprav ni; z resnično zgodbo, ki to tudi v bistvu ni, in z resničnim kavbojem, ki to ni več; ter z njegovo družino, ki igra samo sebe, poteka v mirnejši in počasnejši maniri kot prej obravnavani Dogman. Nenazadnje so tudi konji drugačni od psov.

Psi so večinoma ljubljenčki, družabniki za sprehode in čohljanje. Konji pa so že od daleč sodeč očitno divje živali, ki se na rodeu očitno upirajo udomačitvi, ki jih je pregnala iz prostranih srednjeameriških ravnic, panoram katerih je v filmu polno. Divja žival, vzpenjajoča se zvezda rodeov, mladi kavboj Brady, je prav tako prisilno postavljen na trdna tla. Poškodba glave mu preprečuje vrnitev na konjski viher. Kljub svoji mirnosti navzven, s katero lahko dolgo strmi v zahajajoče sonce, v njem vre želja po ponovnem obisku rodea in jahanju mustangov.

Ljudje smo si pse skoraj popolnoma podredili in priredili. Med konji še vedno obstajajo divje različice, ki si jih še nismo. Enako je z ljudmi, pri katerih venomer potekajo procesi podrejanja enega drugemu. V Dogmanu si je Simone podredil frizerja, ki se je svoje udomačenosti rešil šele, ko mu je odsotnost in obisk zapora omogočil, da je spet podivjal. Želja po moči in nadvladi je verjetno ena najbolj človeških lastnosti, ki je še kako živalska.

Brady je vsej tišini in miru, v katerem kontemplira ali se s konji od blizu gleda iz oči v oči, še vedno neukročen. Zato ob konjih verjetno tudi čuti tako bližino ali pa so konji sami skozi leta Bradyja pripravili do tega, da je začel živeti kot oni. Bližina ali enakost se kažeta že skozi njegov govor, ko  konja namesto z ‘it’ nagovarja s ‘he’ ali ‘she’. Pač odvisno od spola konja. S tem konju priznava identiteto in ga ločuje od predmetov.

Kavboje bi za živali lažje označili na podlagi filmskih podob iz preteklosti, ko so s še danes obvezno opremo revolverja, ostrog, klobukov Stetson in usnjenih špičastih škornjev po preriji preganjali vse od Indijancev do pasavcev. Vseeno je prava žival tudi sodobni kavboj Brady. Filmskemu prikazu živali takšna vrsta živali sicer nikoli ni bila prav blizu. Gre namreč za mirno žival.

Bolj kot je kavboj živalski v svojem početju, bolj in hitreje je žival udomačena in učlovečena. Njuna človeškost in živalskost se v postopku udomačitve izenačujeta, dokler nista izenačeni. Enaka ne bosta nikoli, saj poškodovanega konja v filmu še danes ustrelijo v glavo, medtem ko poškodovanega jezdeca pri njegovem zdravljenju spremljamo skozi cel film.

Prepoved jahanja zaradi poškodbe je za kavboja Bradyja pravzaprav navidezna kletka. V Dogmanu smo že lahko videli, kaj se zgodi s človekom, ki mora preživeti čas v kletki - poživali se. Frustracije, ki mu jih zaprtost povzroča, tudi kavboj izživlja skozi nasilje, pa čeprav na videz simulirano; kot rokoborba, ki gre predaleč.

Tanka je linija med živalskostjo in človeškostjo. Morda celo preveč umetno in prisilno zastavljena. Izvajanje nadvlade in premoči, kar je omniprezentno v živalskem kraljestvu, je prav tisto, kar žene človeka k temu, da bi se razlikoval od živali. Zato s svojim navideznim odmikanjem od živali in ustvarjanjem te ločnice, s katero bi se postavil nad žival, človek še nikoli ni bil bolj živalski.