Hong Sang-soo

Zeki Demirkubuz

Koji Wakamatsu

Ulrich Seidl

Mario Bellochio

Terence Davies

Isaki Lacuesta

Benoit Jacquot

O Herzogu ter Reygadasu pa diskreten molk zavoljo interaktivnosti. Napišite lastno recenzijo!

Jan Adlešič

Kategorija Kralji in kraljice morda ne privlači zanimanja povprečnega obiskovalca Liffa na isti način kot prvobojne Perspektive ali ekscentrični nabor Panorame. Kljub temu pa ni dvoma, da so izdelki priznanih, a malo znanih režiserjev, ki sestavljajo vsakoletno zasedbo tega programa, sama hrbtenica Liffovega programa. O tem priča raznovrstnost tematik in stilov, ki jih privzemajo prijavljeni filmi.

Najmočnejši stilistični tok je seveda naturalizem, ki odmeva v najboljših vnosih v kategorijo ne glede na poreklo in generacijo režiserja. Najmočnejša prisotnost je tokrat korejski režiser srednje generacije Hong Sang-soo, ki že več kot desetletje gradi za moderno vzhodnoazijsko kinematografijo neznačilen slog. Prevladujoči ekstremni in veliki totali ne postavljajo presunljivih epskih scen, temveč z opuščeno, statično vsebino dvorijo eksistencializmu Tarkovskega. A dogajanje ni dramatično, temveč antiklimaktično ter do obisti profano. Sang-soo je mojster drobnih gest, karakternih zapažanj, ki iz njegovih na videz stoičnih, vizualno medlih filmov naredijo bridke komedije manir, ki so hkrati tudi eksistencialne farse.

Sang-soojeva filma, ki nastopata na Liffu, sta bila dve leti zapovrstjo nagrajena v Cannesu. Močnejši izmed teh je novejši, z imenom V tuji deželi. Film spremlja igro danosti in naključij, ki narekujejo izid seksualno nabitih situacij, v katerih se znajdejo trije liki Isabelle Huppert in spremljevalne zasedbe, seveda s kaj malo laskavimi izkazi vseh vpletenih. Festivalska napoved ta film predstavlja kot raziskavo korejske neiskrenosti do tujcev, sam pa mislim, da avtorjev nihilistični naboj presega narodne meje. 

Podobno mešanico naturalizma in močne tekstualne govorice najdemo v filmu Znotraj, turškega režiserja Zekija Demirkubusa, ki nastopa pod neprevedenim naslovom Yeralti. Film je pritegnil manjšo mero pozornosti, ker temelji na slovitem delu Zapiski iz podzemlja Dostojevskega. Zvezda filma Engin Gunaydin s silovitim nastopom doseže zlitje dveh dogajalnih prostor-časov, tako da kramljavi vstavki iz izvirnega teksta ne delujejo prav nič nenavadno v karakteristični atmosferi sodobnega turškega resnega filma, ki jo označujejo zamegljena sivina, tesni interierji ter ljubezen do close-upov. Če ima Yeralti duhovnega sorodnika, je to verjetno Fassbinderjeva farsa Satansbraten.

Kralji in kraljice letos niso zanemarili filmov, ki izhajajo iz občega, torej političnega. Mishima: 25. 11., dan, ko si je sodil sam, film letos preminulega Kodžija Wakamatsuja, predstavlja drugo  plat njegove raziskave v popularna politična gibanja poznega dvajsetega stoletja na Japonskem.  Kjer je kritiško dobro sprejeti United Red Army raziskoval študentski levi radikalizem, Mishima poskusi nekaj radikalnega v zgodovini filma: prvi fiktivni prikaz  desnega političnega gibanja, nastalega od spodaj navzgor. Njegova novost je v demitiziranju posameznikove politične volje, ki je prestavljena iz moralne v realno življenjsko raven. Protagonisti, skupina študentskih fašistov in njihov karizmatični vodja, priznani pisatelj Yukio Mishima, so predstavljeni brez občutka neizogibnosti, ki smo ga vajeni v mainstreamovski politični drami. Vprašanje, zakaj se ljudje zavzemajo za abstrahirane ideale, je načeto na skromen, konkreten način.

Nedvomno političen je tudi Paradiž : Ljubezen, avstrijskega družbenega kritika Ulricha Seidla, ki je postavljen med starejše nemške seks turistke v Keniji. Medtem ko Seidl v intervjujih govori o mejah izpolnjevanja seksualnih fantazij, sem sam v filmu videl predvsem življenjsko obravnavo seksualnih transakcij med posamezniki, ki kljub navidez spontanemu poteku deluje kot luciden, nesimentalen sociološki uvid. Izkoriščevalec ni turistična agencija, kot to trdi režiser, temveč vsi akterji seks turizma, kar na nezavedni ravni tudi jemljejo v zakup. Kot dramski mehanizem nastopa razredno-nacionalna asimetrija, ki omogoča različna ter izmenična izkoriščanja, a v tem filmu ni žrtev in ne krvnikov. Prebojno.

Tretji film s politično tematiko je še najbolj dramski, neposreden in v veliki meri pomete z analizo. Speča Lepotica Maria Bellochia se ukvarja s perečo tematiko v katoliški Italiji, pravico do evtanazije. Medtem ko je kontraverza prikazana z učinkovitimi, lakoničnimi prizori, pa Spečo Lepotico kazi prav poskus prelitja političnega dogajanja v subjektivno občutje, kar zgodbenim segmentom daje lažno moralno težo, nekakšen magični realizem, ki se poigrava z nekoliko preresno temo. Vseeno pa se žongliranje s humanostjo, izgubo, oklepanjem in odrekanjem razreši na dovolj grenko-sladek način, da nimamo občutka, da smo gledali moralko.

Zanimiva posebnost v programu je nedvomno film Dvojne stopinje, Francoza Isakija Lacueste, ki stopa v dialog s pozabljenim velikanom afriškega filma, Ousmanom Sembenejem. Lacuesta stavi na simbolističen, magičen pristop, ki odseva njegovo pomanjkanje pristne povezave z vsakdanjimi problemi wolofske kulture Senegala, kjer se film odvija, pač pa le-to postavi na ogled občinstvu, ki bi lahko dalo več na kinematografijo zavojev reke Niger.

Graje vredna sta dva izdelka, ki ju lahko opišem kot prestižna filma ali kostumski drami: predelava filma V vrtincu strasti, Angleža Terencea Daviesa ter Zbogom, kraljica, Francoza Benoita Jacquota. Davies, ki sicer slovi po personalističnih, značilno posnetih portretih odraščanja po drugi svetovni vojni, tukaj predstavi klasično ljubezensko zgodbo z nekoliko razrednega odstopanja, ki pa ne izstopa ne tehnično in ne zgodbeno. To razumem kot režiserjev ljubeč poklon Merchant-Ivory tradiciji anglosaksonskega filma, ali širše, ljubezenski drami starega Hollywooda, a moram priznati, da mi je formalizem tega filma pokvaril okus po pustolovščini, ki preveva letošnje Kralje in kraljice. Zbogom, kraljica vidim kot ogorčen poskus revizije in apologije lika Marije Antonniete, katerega upodobitev v istoimenskem filmu Sofie Coppole je zbudila nemalo ogorčenja. Zbogom, kraljica je presenetljivo hladna pripoved o strasti, ki ne uspe opravičiti svojega subjekta, luksuza, in ne prikazati, kako in zakaj se statični svet versajskega dvora poruši. Kar pa je najslabše, samo rušenje ni prikazano na pretirano zanimiv način.

Nisem se dotaknil nekaterih najzanimivejših vnosov v letošnjo kategorijo, najsi bo zato, ker so preveč znani ter razkričani, kot na primer nova filma Herzoga z Vasjukovim ter Reygadasa, ali pa, ker mi primanjkuje vpogleda v njihovo žanrsko ozadje, kot na primer pri Življenju brez načel Hongkonžana Johnnieja To-ja. V zaključku se mi je letošnji nabor Kraljev in kraljic zdel močnejši od lanskoletnega in na splošno med značilnejšimi na letošnjem Liffu.  Vodstvo festivala je letos pokazalo posluh do sporočilno nabitih ter polemičnih filmov, morda na račun estetske plati filmske izkušnje, a osebno se mi je ta izmenjava zdela upravičena.

Kronanju je prisostvoval Jan Adlešič.