Kako narediti tradicionalni »love story« v prihodnosti, v futuristični ideji popolnoma razvite tehnologije in umetne inteligence? Kako združiti na eni strani romantične piknike, stiskanje v postelji, strasten seks ter na drugi računalnike, operacijske sisteme, umetno inteligenco? Obe strani delujeta nekompatibilno: ali se v njunem srečanju spremeni ljubezen, ki postane bolj spiritualna in manj telesna, ali pa se tehnologijo zavrne kot nepristno, hladno in neosebno. Za režiserja Spikea Jonza se zdi, da je ta alternativa napačna. Njegov film Her je sicer zgodba o ljubezni med človekom oziroma osebo in računalnikom oziroma operacijskim sistemom, toda pri Jonzu zgodba nikoli ni v ospredju, vedno je podrejena režijskemu subjektivnemu presežku.

Film Her nam prikazuje Theodora Twombleyja in Samantho, njuno interakcijo in razvoj njunega razmerja. Theodore, ki ga odlično upodobi Joaquin Phoenix, je običajen, nekoliko zaprt, introvertiran človek, ki se preživlja s pisanjem pisem za druge. Samantha, ki jo prav tako odlično uglasi Scarlett Johansson, pa je operacijski sistem, toda tako nadgrajen, da je že zavest - nekakšen zavestni OS. Bistven pa je seveda način prikazovanja te njune zgodbe: Jonze nas popelje v Theodorov svet, kamor se naseli tudi Samantha. Film ne postavlja vprašanj, ali je možna ljubezen med Theodorom in Samantho, med človekom in strojem, niti ne problematizira umetne inteligence, tehnološkega futurizma in njegove realne podlage. Jonze v Her prej prikazuje, ali bolje, zgradi svet, v katerem se odvija neka ljubezen, njena funkcionalnost in disfunkcionalnost.

Podobno kot v Where the wild things are, kjer Jonze skonstruira svet oziroma pokrajino otroške psihe, njeno delovanje, notranje konflikte, veselje in žalost, tudi v Her zgradi svet, ki ni toliko psihološki, kot pa svet občutij, ki nastanejo tekom ljubezenske zgodbe. Tako je sprva Theodore, potem ko kupi in 'nalouda' zavest, ki sebe poimenuje za Samantho, do nje nekoliko skeptičen, toda sčasoma njen glas kaže na neko osebo, celo tvori neko osebnost, v katero se Theodore tudi zaljubi in z njo 'uradno' »dejta«. Seveda se med seboj tudi kregata, hodita na piknike, na potovanja - in ja, tudi seksata. To je morda celo najboljši kader v celem filmu: Theodore je v postelji, Samantha na njegovi nočni omarici, spontano pride do besedne predigre, potem pa črn ekran in dva vzdihujoča glasova. Zvok postane telesen.

Pri tem ne gre toliko za spiritualizem, za zaljubljenost v intelekt, duha, ali kaj tretjega, pač pa za občutja, ki tvorijo neko pristno izkušnjo. Tako na strani Theodora in njegovih »close-up« upodobitev, kot na strani Samanthe in njene tonalitete glasu. Jonze razmerje med Theodorom - človekom in Samantho - umetno inteligenco tudi stalno vzporeja z drugimi razmerji: Theodorovo dolgotrajno ločevanje z ženo, ločevanje njegove najboljše prijateljice s svojim možem, dvojni zmenek s srečnim človeškim parom. Vsi imajo svoja veselja in svoje žalosti glede na svoje lastne specifike. Če deluje razmerje med Theodorom in Samantho zaradi svojih fizioloških razlik že vnaprej disfunkcionalno, kar se kaže v kadru z najetim telesnim posrednikom med Theodorom in Samantho, pa se tekom filma kaže tudi njena funkcionalnost na eni strani in disfunkcionalnost človeških parov na drugi. Tako je vseeno, lahko smo ljudje ali operacijski sistemi z zavestjo, oboje deluje - včasih tekoče, včasih z zastoji.

Zaključek Theodorjeve ljubezenske zgodbe in vseh občutij, ki jo tvorijo, je morda še najslabši del filma. Pojavijo se dileme intimnosti in zasebnosti - Samantha se stalno razvija in na neki točki simultano ljubi 641 oseb, kar Theodora seveda zmoti; pojavi se tudi dilema bistvene razlike med človekom in umetno inteligenco - Samantha in vsi ostali zavestni OS-i na koncu odidejo raziskovat svoje dimenzije, kamor ljudje nimajo dostopa. Jonze je želel v film vključiti preprosto preveč idej, ki tako ostanejo obstranske in nerazvite. Toda zaključni kader vseeno nekako zaokroži film in njegov svet takih in drugačnih občutij: nova funkcionalnost iz disfunkcionalnih razmerij ob nekakšnih sublimnih občutkih prebujajočega-se mestnega »skyline-a«.