V filmski produkciji je kar nekaj filmov na temo evtanazije. Spomnimo se le na Ljubezen Michaela Hanekeja, na Spečo lepotico Marca Bellocchia, ne nazadnje pa tudi na Morje v meni Alejandra Amenábarja. Valeria Golino je s svojim celovečernim prvencem Miele nedvomno stopila v velike škornje, ki pa ji za prvenec presenetljivo niso prevelike.

Za režijski debi je Miele osupljivo lepo režiran, njegovi rahločutni senzibilnosti gresta v prid tudi nevsiljiva fotografija in dobra igra naslovne igralske zasedbe, zlasti Jasmine Trinca v vlogi Miele ter Carla Cecchija v vlogi inženirja Grimaldija. Morda je še najšibkejša plat letošnjega prejemnika nagrade vodomec scenaristična predloga, po drugi strani pa je prav ta tista, ki filmu daje pridih edinstvenosti v obravnavi sicer že večkrat obdelane tematike evtanazije.

Slednje Valeria Golino ne obravnava na način populistične moralke ali pa skozi uporabo babiške metode sicer odličnih »12 jeznih mož« Sydneyja Lumeta, ki so bili prav tako celovečerni prvenec. Raje kot da bi se zatekla k neposredni problematizaciji osrednje teme, se Golinova poslužuje subtilnega, skozi zgodbo upovedanega vizualiziranja ključnih dilem, povezanih z evtanazijo.

Na prvi pogled zna tak pristop delovati sterilno, če ne že bojazljivo - kot da ustvarjalci filma ne bi želeli zavzeti jasne pozicije do evtanazije, ki zadeva ne le pravico do svobodne odločitve, temveč tudi določevanje meje med človekom in živaljo, ne nazadnje pa tudi postavljanje arbitrarno oblikovane ločnice med življenjem in smrtjo.

Toda ta občutek ohlapnosti pri Golinovi vara, kajti prav ta ji omogoča, da prek različnih, sicer stereotipizranih situacij razmišlja o evtanaziji, pri čemer evocira nekatere standardne vsebine javne debate – od potencialnih zlorab, kriminalizacije in dušebrižniških moraliziranj do evtanazije kot čiste humanistične geste.

Povezovalni člen vseh teh, tako rekoč skozi posamezne vinjete konkretiziranih dilem je zgodba o mladi ženski Irene, ki samo sebe razume kot aktivistko za evtanazijo; no, če smo natančni, se Irene z evtanazijo tudi preživlja, saj njena izvedba ni poceni.

Zdi se, da se Irene, za »naročnike« »Miele«, na konkretne primere odziva hladno, malodane robotsko; tudi njeno androgino telo funkcionira kot nevpadljiva entiteta, ki se v trenutkih smrti ljudi, ki jim asistira pri evtanaziji, dobesedno staplja s prostorom. Edine špranje, ki pričajo o notranjih bitkah Irene, so njen nereflektiran odnos do očitno dementnega očeta, destruktivna partnerska razmerja ter obsesivno plavanje, s katerim skuša ubežati sama sebi.

Vse večje razpoke v duševnosti osrednje protagnistike Golinova ekranizira z iñárritujevsko avdiovizualno sintezo in drobnimi vizualnimi simbolnimi ključi, med katerimi je morda najbolj vpadljiva škatlica smrtonosne snovi, sicer veterinarskega pripravka, na kateri je fotografija labradorca. S tem Golinova, skupaj s preostalima koscenaristkama, gledalca vseskozi pritajeno spominja ne le na vselej fabriciran odnos med človekom in živaljo, temveč predvsem na nujnost premisleka o kontinuumu svoboda/smrt/življenje, ki jo veterinarska praksa v primerjavi s človeško medicino opredeljuje z drugega konca.

Toda prava inteligenca Golinove ni toliko v nedvomno hvalevrednem prvencu, temveč v načinu, kako režiserka histerizira Irene prek zgodbe o nenavadnem inženirju Grimaldiju, naročniku evtanazije, ki za razliko od ostalih Ireninih primerov ne trpi zaradi smrtne fizične bolezni. Čisto preprosto, Grimaldi preprosto ne želi več živeti, življenja je naveličan, enostavno si želi umreti.

Tako se vzpostavi nenavaden trikotnik, ki Irene, s tem pa tudi gledalce, sili k premisleku odnosa med človekom/živaljo, vendar ne na način dualistične razmejitve, temveč prek ponovnega premisleka človeškega. Z »Miele« tako Golinova odpira čisto biopolitično vprašanje, s katerim ne le problematizira pojem človeškega, temveč v središče postavlja prevpraševanje življenja samega.

Golinovi sicer moramo očitati določene probleme v polju reprezentacije spolov, po drugi strani pa ji ravno s kombinacijo filmske govorice in scenarija, sicer prirejenega po literarni predlogi Maura Covacichija, uspe posneti film, ki gledalcu pusti dovolj prostora za samopreizpraševanje. Toda ne toliko prek leighovskega modernističnega diskurza v »Veri Drake«, v katerem je v središče prav tako postavljeno biopolitično, temveč prek nenavadne, skorajda eterične odprtosti, ki jo režiserka vzpostavlja s samosvojim filmskim režimom.

O svobodi, človeku, živali in smrti v filmu Miele je razmišljala Nina Cvar.