Leta 1997 se je v majhnem francoskem mestu Mauron odvil festival škotske alternativne glasbe. Čeprav so tam nastopili člani zelo relevantnih zasedb, kot so Mogwai, Franz Ferdinand in The Delgados, ni šlo za nikakršen prelomen dogodek, ki bi spremenil tok britanske glasbe ali česar koli podobnega. Kljub temu se je irski režiser Niall McCann odločil, da bo skoraj 20 let kasneje protagoniste vrnil na kraj zločina in skušal ugotoviti, kaj se je res dogajalo takrat, kaj podobnega se lahko zgodi zdaj in kako se je torej glasbena industrija v tem času spremenila – poslabšala.

''Vsi imamo zmenke s preteklostjo'' je citat, ki otvori film Izgubljeni v Franciji, dokumentarno pripoved o zmenkih škotskih glasbenikov, leta 1997 zbranih okrog kultne založbe Chemikal Underground. Od tod bi lahko analizo sicer že peljali v smer nekaterih ostalih filmov letošnje z dokumentarci bogate edicije Festivala Kino Otok – npr. filma Trst, Jugoslavija, ki nas je na zmenek peljal v čez mejo ''prešvercanih'' kavbojkah, ali pa festivalskega vrhunca, filma Dawson: Zamrznjeni čas, ki nas je vrnil v čase nemega filma in zlate mrzlice –, a je v filmu Izgubljeni v Franciji vse (pol)preteklo hkrati še kako vezano na trenutek tukaj in zdaj ter s tem nič kaj zgodovinsko.

Čeprav film z vračanjem po že prehojeni poti in brskanjem po starih fotografijah odpira vprašanja osebnega spomina, se v večji meri uspe izogniti slepi nostalgiji, k čemur pripomorejo že sami snemalni in metatekstualni prijemi. Poleg inovativno podanih napisov, ki povzemajo izjave ali opisujejo dogajanje, pomembno vlogo igra tudi hitra, ritmična, a ravno prav neizstopajoča montaža, ob tem pa v slogu video blogov tudi kamera deluje izredno gibljivo in lahkotno. Kot takšna izstopa predvsem v kontrastu s statično preteklostjo in s tehnično okornimi arhivskimi posnetki koncertov. Film torej večino časa uspe izmikati nostalgičnosti.

Še toliko bolj bi bila nostalgičnost odveč, ker se tistega leta 1997 v Mauronu ni zgodilo nič tako pretresljivega. Film temelji le na razmislekih ljudi v srednjih letih, ki so pred dvema desetletjema doživeli semi-zanimiv izlet. V središče postavljen izlet v Mauron je režiser prikazal kot točko, kjer je glasba za nekaj majhnih bendov iz hobija morda končno prerasla v nekaj več. Nič več in nič manj. Še režiser sam je pred projekcijo priznal, da gre do neke mere za ''film o ničemer'', predvsem pa za film brez resnih zapletov, film o ljudeh, ki se jim ne zgodi nič zares slabega. Tovrstna brezciljnost in ohlapnost sami po sebi nista nujno moteči, vseeno pa se v drugi polovici ob kopici vsakdanjih pripovedi poraja vprašanje, kam film zares pelje. Odgovor se vmes sicer svetlika v razmislekih o spremembah v alternativni kulturi in v odnosu države do nje, tovrstni elementi pa bi morali najbrž zavzeti še večji del filma. Tudi sam McCann poudarja, da ni glasbeni dokumentarist in da je, tako kot pri mnogih drugih vrstah dokumentarcev, osrednja tematika hkrati že sredstvo za komentiranje širših družbenih mehanizmov. Ko torej govori o majhni škotski založbi, govori tudi o pomenu alternativne glasbe nasploh, o njej inherentnih vzvodih ločevanja od mainstreama in s tem vsaj posredno tudi o družbenih vrednotah.

Nekaj sodelujočih v filmu denimo omenja pomen socialne podpore, ki jo je v devetdesetih mladim nezaposlenim nudila britanska država. Ker je tovrstna pomoč zdaj precej bolj okrnjena, je tudi mladim bendom težje prebroditi fazo samoiskanja in eksperimentiranja ter so hitro prisiljeni privzeti množicam dostopnejšo glasbeno estetiko ali pa razpasti. Režiser v intervjujih pogosto opozarja prav na pristno ljubezen do glasbe, ki so jo ti bendi kazali, tudi ko niso imeli veliko možnosti za uspeh in so torej ustvarjali umetnost le zavoljo umetnosti. Morda je zgovorno že dejstvo, da je bil McCannov prejšnji film imenovan Umetnost bo rešila svet, tokratni izdelek pa prav tako deluje predvsem kot posvetilo umetnosti, oziroma glasgowski glasbeni sceni.

Kar filmu kljub določeni statičnosti vseeno zagotavlja gledljivost, so predvsem njegovi protagonisti, ki ujeti med preteklostjo in prihodnostjo brez pretencioznosti ali narejenosti sodelujejo pri režiserjevem eksperimentu. Pri tem kljub odsotnosti kakršnih koli resnejših konfliktov pripoved deluje tudi zato, ker so si bendi med seboj zelo različni. Post-rockerji Mogwai so denimo tipičen primer benda, ki svoje vizije ni nikoli nikomur prilagajal in čeprav bi najbrž lahko podobno trdili tudi za Franz Ferdinand, ta do neke mere v filmu predstavlja tudi zanimivega antagonista. Ob koncu, ko bendov pevec Alex Kapranos z ostalimi potujočimi v majhnem francoskem klubu izvaja hit Jacqueline, režiser posnetek spretno kombinira s posnetki enega izmed ogromnih stadionskih nastopov te indie-pop zasedbe ter s tem nakaže, kako uspešen je postal eden izmed bendov, medtem ko so nekateri drugi talenti ostali na robu glasbenega medijskega zanimanja. S tem pa film, podobno kot že nekateri drugi sodobni glasbeni dokumentarci, predstavi tudi pogosto spregledane, neuspešne glasbene zgodbe. Takšna je npr. zgodba RM Hubbarda, zelo nadarjenega kitarista in kantavtorja, ki se z glasbo le stežka preživlja, v dokumentarcu pa predstavlja enega izmed pomembnejših in bolj markantnih likov.

Ob tovrstnih dozah škotske melanholije pa gre kljub vsemu še vedno za optimističen in dokaj lahkoten film, ki gledalce s svojimi pripovedmi o pijanih Škotih, izgubljenih na ladji ali ob igranju nogometa, redno spravlja v smeh. S takšnimi vložki je lahko v slogu nekaterih velikih sodobnih glasbenih dokumentarcev, ki so novi renesansi žanra postavili podlago, film zanimiv in gledljiv tudi tistim, ki z upodobljeno sceno niso seznanjeni. Po drugi strani pa bo njegove stranpoti vendarle precej lažje prebavljati, če ste prepoznali vsaj kakšno izmed v recenziji omenjenih imen.