Krim se je vrnil domov. Nekdo drug je odšel.

»Svojo babico sem prvič posnel, ko se je začela ukrajinska revolucija. Po aneksiji je bil ruski slogan "Krim se je vrnil domov". Veliko Rusov je to spodbudilo, da so tam kupovali hiše. Zdaj je veliko ljudi le sprejelo svojo usodo. Ko sem prvič prišel na snemanje, sem opazil, da je glasba edina stvar, ki združuje vse te babice. Večina jih je prorusko nastrojenih, vendar še vedno lahko pojejo ukrajinske pesmi. Konfliktne so, verjamejo propagandi, a čutijo, da je nekaj narobe.«

Tako je snemanje filma Moja babica z Marsa opisal belorusko-ukrajinski režiser in producent Aleksander Mihalkovič. Film iz leta 2018 je v sklopu letošnjega festivala Kino Otok nedavno porisal platno izolskega Kina Odeon. Organizatorji so ga napovedali s pridihom navezovanja trenutne politične situacije v Ukrajini s preteklo na Krimu. Režiser, ki se tudi v svojih drugih projektih ukvarja z zgodovino, politiko in kolektivnim spominom, je posnel svojo babico Zino, Ukrajinko, ki je bila poročena z Belorusom, o katerem ne izvemo nič več kot to, da je delal v tovarni in da ga ni več med živimi. Po razpadu Sovjetske zveze je Zina živela v treh državah – Ukrajini, Rusiji in Belorusiji. Kot vdova in upokojenka se je preselila na Krim in film nam sporoča, da je obisk babice za družino po tem postal skoraj tako nemogoč kot potovanje na Mars. V kasnejših intervjujih z režiserjem je sicer zaznati, da je v filmu situacijo karikiral in je obisk mogoč, a otežen, kot je značilno tudi za jugoslovansko regijo po razpadu: prevozi so ukinjeni, dražji ali redkejši.

Tovrstno karikiranje izraža tudi Zinina trditev, da seli nekaj, kar je gradila 80 let, čeprav gledalci dobro vemo, da se seli že četrtič. Seveda je res, da je za osemdesetletnico, ki je preživela več geopolitičnih premikov, težko predstavljivo, da bi življenje znova začela nekje drugje. A vseeno je samo-instrumentalizacija staranja, lokalnega ponosa in kompleksnosti človeškega življenja v namen konstrukcije političnih pripovedi standardna filmska past. Estetizirana osebna pripoved služi posrednemu prikazu političnih sprememb, o katerem je dostikrat težko reči, v kolikšni meri vpliva na gledalce. Bi sploh opazili, če bi nas film zapeljeval s proruskim sporočilom?

In ko smo že pri pasteh – že sam marsovski filmski plakat skorajda obljublja filmsko delo v slogu čudaškosti Clockwork orange. A podoba babic s spejs očali je pravzaprav edina čudaška sekvenca v filmu, ki ga prej odlikuje ravno prikaz vsakdanjega življenja starejših. O sekvenci bi lahko razpredali dlje, kot si lahko na tem mestu privoščimo, dovolj pa je reči, da je »usoda« starejših podobna tudi drugod po svetu. Naslov filma je sicer Moja babica z Marsa in pogled gledalstva je postavljen v okvir individualne zgodbe – a pravzaprav gre za naše babice. Če bi bil film nem, bi bili lahko prizori dotrajane kuhinje, plapolajočega starega, a čistega perila, kot tudi prizori babic v floralnih haljah pravzaprav posneti kjerkoli: v Romuniji, Bolgariji, Makedoniji, Srbiji, Bosni ali na Poljskem. Povsod naletimo na osamljenost, PVC kuhinjske prte, televizorje, ploščice, zavese, sveže oprano perilo in floralne halje. Ni jasno, ali se režiser te družbene sorodnosti in potencialnega gledalskega istovetenja s temi scenami zaveda, ne zaveda, ali mu je zanjo vseeno.

Njegova filmska pripoved s svojo medlostjo in nejasnostjo gledalcu večkrat pusti dovolj prostora, da se pusti vpeljati v varljivo medigro preproste družinske zgodbe – kolikor so te zgodbe lahko preproste. Pravzaprav nikoli niso, a nasproten vtis nam puščajo ravno izvenfilmske izjave, ki jih današnje babice izgovarjajo z nekakšno lahkotnostjo: »jah, nič, jedli smo jajca in mleko v prahu« ali »nič, država je razpadla, vsi otroci so šli«. In režiserjeva babica živi podobno življenje: družino ima posejano po svetu, prodaja svojo hišo, svoje nezadovoljstvo ob tem pa zgolj pragmatično nakaže in izpostavi, brez drame. Dobimo občutek, da se režiser želi izogniti tipični melo-spektakularizaciji in poanto usmeriti v družbeno kritičnost. Nevarno hitro pa se razrašča tudi občutek, da so estetsko-atmosferični prikazi babičinega krimskega vsakdana za režiserjevo politično sporočilo odveč. Babica postane poenostavljena »poslednja kritična prebivalka Krima«, v konstruiranem političnem narativu, v katerem je Rusija prisotna v ceneni ob-obalni sliki njenega predsednika in v odsotnem, s televizijo začaranem pogledu Zinine ruske sosede, ki jo v nekem intervjuju režiser opiše z besedami Svetlane Aleksijevič – Homo Sovieticus. Film svoje proruske like tako reducira na površinski izraz ruske propagande in jim ne daje priložnosti, da bi svoje stališče utemeljili. S čisto tehničnega vidika pa je tudi predolg, k čemur prispevajo tudi prevladujoča frontalno-horizontalna kamera, manko napetosti, zasukov v zgodbi ali živahnejših barv, ki bi popestrile prevladujočo bolehno kuliso, zaradi katere film vzbuja zamaknjenost. Prizori – razen tega, da prikazujejo ne preveč eksotično obmorsko mestece – ne povedo veliko več o lokaciji.

Res pa je, da režiser poleg izmenjujočega se prehajanja iz magentaste v zeleno-modre kulise, ki prežemajo skorajda vso okolico, v filmu uporablja tudi kompozicijsko prefinjene vizualne poudarke, kot je filigranska postavitev predmetov in igralcev v kader. Tudi z zvokom doseže osupljive učinke, kot na primer petje babic, ki je oblikovano z namenom doseganja nadrealističnega efekta in ki se giblje na meji med neko davno minulo preteklostjo in pričakovanjem tragedije, ki se nikoli ne zgodi. Tako ob poslušanju odmeva pesmi babic zapademo v zajčjo luknjo preteklega časa, ki živi v reminiscenci likov, ki jih kmalu ne bo več. Medij filma nam na ta način omogoča videti predapokaliptično, a ne tudi melodramatično popotovanje po svetu babic, v katerem prihodnost že zdavnaj ne obstaja več – razen v sedanjosti. Zdi se, kot da poslušamo in gledamo pretekle barve. Lepo, a film se vseeno vleče, predvsem zaradi tega, ker dogodkovno-osredotočen portret babice pravzaprav zares ne posega v njeno zgodbo in jo več kot očitno uporablja zgolj kot orodje. Morda pa moramo popustiti in sprejeti, da Zinina usoda pravzaprav res ni osrednja poanta in je zgolj orodje za režiserjev osebno-politični obračun z Rusijo in Belorusijo. Morda zato scenarij esejsko plava na robu med osamljenostjo in političnim. Sestavljajo ga fragmenti pogovorov, opazk in drugih insertov groteskne humoresknosti, s katerimi avtor plete vtis o resnosti situacije na Krimu. Sprotna srečanja z drugimi liki in situacijami razkrijejo svet, poln komentarjev o rusifikaciji, a brez njenega argumentiranega vpenjanja v problematiko konflikta svetovnega, torej geopolitičnega »reda«.

Zavoljo realističnosti so Rusi in drugi razlogi za travmo prisotni posredno: na nobeni točki filma ne vidimo nič strašnega, razen za nekatere morda prej omenjenega portreta Putina, a ves čas se vleče občutek, da je nekaj narobe. Prav pa delujejo realistični inserti odnosa med vnukom in babico, ki je po eni strani prisrčen, a se postavlja tudi v okvire distančnega, ironično-pikrega, ljubečega in nerodnega. Prav v njunih absurdnih in smešnih skupnih prizorih še najbolje spoznamo oba, babico in vnuka, ter njun intimen, šaljiv, patriarhalni svet. O tem režiser spregovori v intervjuju, ko prizna: »Družine poskušajo pomagati, vendar se še vedno držijo distance, [...] mislim, da je bilo snemanje moje babice nezaveden način, da se ji približam.«

Čeprav je Moja babica z Marsa pretežno ljubek film, katerega nevidni motor upravlja kritičnost do agresivne ruske politike, bi se lahko, kljub očitnim poskusom empatije v prikazu Zininih prijateljic, obregnili ob oblikovanje karikaturizirano-proruskih oziroma tako imenovanih Homo Sovieticus prebivalcev Krima. Sopostavljanje pronicljive babice Zine s prizori njene skorajda neme ruske prijateljice bi zagotovo pritrdilo vsakomur, ki se trenutno zgraža nad vojno v Ukrajini, a predvsem prispeva k binarizaciji portreta nekega kraja in ljudi. Režiserju je sicer uspelo ohraniti dobršno mero surove resničnosti življenja starejših, inteligentno se je izognil dramatiziranju, uspešno uporabil samoposmeh in tako ustvaril izjemno prikupen film. Sicer neznani planet Mars, pardon, Krim, gledalcem predstavi bolj atmosferično, kljub temu pa s kirurško preciznostjo zareže v nekatere boleče točke razkrojenega družbenega tkiva v vsej njegovi običajnosti in vsakdanjosti.

»Se spomnite prizora, v katerem ženske plešejo? Ena od teh žensk je zelo tesno sodelovala z županom mesta. Najprej je privolila v snemanje, ko pa me je slišala govoriti, je začela postajati sumničava in je vprašala glede mojega naglasa. Vedno moramo ljudem povedati, da smo iz Belorusije, ne iz Ukrajine.«