Letošnji Motovun je že od tiskovne konference v Kinodvoru, ko je bil razkrit program festivala, obetal veliko. Takrat je direktor festivala Igor Mirković napovedoval Lanthimosovega Lobsterja, Matanićevega Zvizdana, mini retrospektive Dogme 95 in novega francoskega ekstremizma Jerzyja Skolimowskega, ki je prejel nagrado Maverick, program dokumentarcev o verskem ekstremizmu, koncert Repetitorjev, motovunske poroke z Elvisom in še bi lahko naštevali.

Vsega tega se ne da zanikati, žal pa tudi ne potrditi, kajti pričujoči pisec tega teksta je prvi dan obiska festivala pogledal en program kratkih filmov, ki ni bil kaj prida, odšel domov v stanovanje, zbolel, odšel domov v Ljubljano, še bolj zbolel, odšel domov-domov, gledal slike festivala in preklinjal neznano počelo bolezni. Po slikah sodeč je festival izpolnil svoje obljube, poleg glasbe ga je vsake toliko zagodlo tudi vreme, to je pa tudi vse, kar lahko otipamo tako na daljavo.

Če se vrnemo k programu, lahko dokaj hitro ugotovimo, da letošnje leto težko primerjamo z lanskim, ko je bilo prikazanih kar nekaj visokoletečih imen in festivalskih zmagovalcev leta 2014, med njimi Višja sila, Črni premog, tanek led, Pleme, Leviathan, Barbari, Ida in Fantovska leta, so pa bile vsaj za moj okus zelo zanimive retrospektive ter tematski programi in te filme je bilo v veliki meri že mogoče videti na tak ali drugačen način.

Če se najprej posvetimo mini retrospektivi Dogme 95, letos je namreč minilo 20 let od šova Larsa von Trierja v Parizu, ko je na konferenci o prihodnosti filma med zbrane sejal rdeče listke revolucije. Od tega šova pa do prvega filma so sicer minila še dodatna tri leta. Takrat je gibanje zakoreninila Dogma #1, Praznovanje Thomasa Vinterberga, in šokirala Dogma #2, Idioti Larsa von Trierja. V Motovunu sta bila filma prikazana v družbi z Dogmo #12 Italjanščina za začetnike, #28 Odprta srca in #34 V tvojih rokah.

Vsi filmi so danskih avtorjev, na Danskem pa je Dogma pustila tudi največjo sled v filmski pokrajini. In če se ozremo nazaj in pogledamo, kaj je dejansko ostalo od tega umetno ustvarjenega gibanja, lahko dokaj hitro ugotovimo, da bolj malo. Gibanje se je leta 2005 samolikvidiralo, filme, ki so nastali pod tem certifikatom, pa od ostalih ločuje predvsem vizualna komponenta, domača video estetika, kot smo je vajeni z videokaset praznovanj cerkvenih zakramentov. Dejstvo je, da so režiserji, ki so filme ustvarili pod pogoji Dogme 95, imeli že prej kariero in je bila za njih Dogma eksperiment. Zato so se vsi po zaključenem projektu hitro vrnili v ustaljene vode filmskega ustvarjanja in izgubili stik s tem gibanjem. Nasprotno pa velja za igralce, ki so z nenadno pozornostjo, ki je bila namenjena danskemu filmu, pridobili tudi mednarodno prepoznavnost.

Z Dogmo 95 pa se lahko zelo dobro primerja tudi tako imenovani novi francoski ekstremizem, gibanje, ki časovno sovpade z Dogmo, le da ni bilo »umetno« ustvarjeno, ampak je to etiketo pridobilo kasneje s strani filmskih kritikov. Z drugimi besedami, to pomeni, da se je v zamejenem prostoru in času pojavil sorodni filmski izraz več avtorjev, ki jih lahko združimo v gibanje. Se pravi klasifikacija in umestitev filmov v gibanje prihaja od zunaj in od filmov samih in ne od zgoraj, od neke instance, kot je bila to dogmina bratovščina. Med avtorje, ki se jih uvršča v novi francoski ekstremizem, sodijo tudi Leos Carax, Bruno Dumont, Claire Denis, Francois Ozon in Lucile Hadžihalilović, katerih filmi so bili v motovunski retrospektivi zastopani pod naslovom Brutalni Francozi. Tudi ti »brutalni Francozi« so se podobno kot danski kolegi s podobami brezkompromisno in eksplicitno ter v filmskemu izrazu inovativno ukvarjali s transgresivnimi tematikami. Prav tako pa lahko v smislu kontinuitete sledimo njihovemu avtorskemu izrazu: od takrat do danes brez neke vmesne zareze, kot jo je njenim režiserjem prinesel eksperiment Dogma 95.

In ko smo že pri eksperimentih, je treba omeniti tudi izvrstno retrospektivo dokumentarnih filmov o verskem ekstremizmu z naslovom Bože pomozi. Zagotovo je bil največ pozornosti deležen nov dokumentarni film Alexa Gibneyja, katerega film o Feli Kutiju Scientology and the Prison of Belief smo gledali tudi na letošnjem FDF-ju v Ljubljani. Film nam s pomočjo nekdaj vodilnih in uglednih scientologov omogoči vpogled v ustroj šolskega primera kapitalistične korporacije, ki ji je, da bi se izognila davkom, uspelo postati celo religija. Novačenje v to prevaro, ki se ima za Cerkev, pa izvajajo ugledni hollywoodski zvezdniki s Tomom Cruisom in Johnom Travolto na čelu.

Izpostaviti velja tudi ostale dokumentarne filme iz te sekcije, predvsem film Bog ljubi Ugando, ki pokaže, kam lahko pripelje ameriški biblični ekstremizem, ki z ekspedicijami v srce Afrike doživlja svoj egotrip in seje sovraštvo ter nasilje. Ta brezbrižnost lahko pripelje tako daleč, da država sprejme zakon, ki homoseksualcem namenja smrtno kazen. Ob tem pretresujočem filmu zvodeni tudi dober dokumentarec o scientologiji.

In za zaključek še nagrade. Nagrado Maverick, ki jo podeljujejo za posebne dosežke na področju filma, je prejel Jerzy Skolimowski, soscenarist Noža v vodi in morda zadnje čase najbolj znan po filmu Nujno ubijanje z Vincentom Gallom v glavni vlogi. Nagrado 50 let za 50-letno ustvarjanje v filmskem svetu je prejel eden od ustanoviteljev festivala Rajko Grlić. Nagrado za najboljši kratki film je prejela navihana animacija o ljubezenskih tegobah avtorice Chintis Lundgren Življenje s Hermanon H. Rottom. Propeler Motovuna, glavno tekmovalno nagrado, je osvojil francosko-belgijski film Wakhan, žirija Fipresci pa je nagrado namenila izjemnemu filmu Carlosa Vermuta Magic Girl. In če se vprašate, kaj pa Zvizdan in Lobster? Zvizdana lahko, glede na to, da je tudi slovenska koprodukcija, pričakujemo na prihajajočemu FSF-ju, Lobster pa glede na naklonjenost novemu grškemu filmu pri nas ne bi smel uiti festivalu Liffe.