Če so v tujini novi vzpon kratkometražnega filma opažali že vsaj okrog leta 2010, se pri nas kot močna iztočnica za tovrsten razmislek od leta 2015 ponuja ljubljanski Festival kratkega filma – Fekk. In če se je sprva sam festival še zdel namenjen in všečen sorazmerno nišnemu občinstvu, se je ob letošnji, tretji izvedbi dalo spremenjena razmerja moči občutiti že ob uvodnem festivalskem večeru, ko je marsikateri obiskovalec ostal brez karte pred vrati velike dvorane Slovenske kinoteke.

Z malce domišljije lahko najbrž splošno naraščanje popularnosti, aktualnosti, relevantnosti, dostopnosti prej pogosto marginaliziranega kratkega filma sicer pripišemo širšim družbenim trendom: odraščanju t.i. milenijcev, neke vrste Snapchat generacije, pri kateri razpon pozornosti in način vsrkavanja (in oddajanja) vedno novih, hipnih informacij bolj kot celovečernim filmom ustreza tv serijam, s tem pa tudi kratkim filmom. Hkrati je kratki film precej bolj vezan in kot tak tudi ustreza sodobnim internetnim kanalom distribucije in promocije, konec koncev tudi kanalu Youtube, ki je v tej zgodbi bil in ostaja pomemben akter.

V tem kontekstu se je lahko produkcijska, konzumentska, organizacijska preusmeritev pozornosti na kratke filme izkazala tudi za tržno nišo, kakršnih na nasičenem celovečernem polju ni več veliko, hkrati pa je ravno prav sproščen pristop organizacijske strukture Fekka v dogodkovni krajini ljubljanskega zaključka poletja upravičeno našel svoje mesto. A če se zdaj vrnemo pred omenjena vrata polne kinotečne dvorane iz prejšnjega ponedeljka, je nujna še opomba, da se je za vrati takrat predvajal prvi sklop tekmovalnega programa slovenskih kratkih filmov. Fekk se nam med drugim ponuja prav kot ena izmed ključnih točk spremljanja aktualne domače filmske produkcije, ki v primeru kratkometražcev ni več le stranpot velikih režiserjev ali karierni zagon mladih AGRFTjevcev, temveč resen projekt, ki dosega velika občinstva, dviguje prah, se vpisuje v slovensko filmsko zgodovino.

Pri tem sta v letošnjem programu morda prvi, ki jih lahko prikličemo v spomin, v tujini večkrat nagrajena filma Srečno, Orlo! režiserke Sare Kern, ki navduši z režijo in fotografijo, pa bi kot celovečerni film težko pustil tako dober vtis, in domiselno animirani Nočna ptica Špele Čadež. Kljub dovršenosti in dodelanosti nekaterih filmov pa se ob kratkometražcih pogosto vseeno zdi, da morajo na nek način predvsem znati izstopati, sicer si jih, predvajanih v sklopu s kupom drugih, gledalec ne bo zapomnil. Nenazadnje je lahko tudi pronicljivi etnografski metafilm Odčarani kino s prikazovanjem predvajanja Oppitzovega dela Šamani svete dežele prav v nepalski vasi, kjer je Oppitz svoj film posnel, opozoril na pomen recepcije, na etnografsko vez s preučevanim ljudstvom in tudi na dejstvo, da umetniško delo ni dokončano, dokler v gledalcu ne sproži odziva.

Ta odziv je pri kratkih filmih najpogosteje morda smeh, dokaj nedolžna, pa hkrati družbenokritična zabava, kakršno sta s svojim dokumentarnim smešenjem slovenskega ruralnega, ki se je seveda z veseljem smešilo tudi samo, ponujala filma Trahere, že priljubljen, zelo lepo posnet in spretno zmontiran, a ne zares globok film o traktorjih, ki ga je komisija sicer izbrala za zmagovalca slovenskega programa, in Lovska sreča, precej posrečen portret naključnih slovenskih lovcev, ki izgleda, kot če bi Ulrich Seidl snemal komedije. Po drugi strani nekateri filmi izstopajo v svoji dokumentarni ganljivosti - bodisi z izbiro teme bodisi z navdahnjenim pristopom k snemanju. Film Dolga pot do prvih korakov na primer predstavi zgodbe palestinskih otrok – vojnih žrtev, ki so v program rehabilitacije vključeni v Sloveniji, odmevni Kozoletov izdelek Meje pa uspe z enim, desetminutnim kadrom in z nepremično kamero prikazati potek begunskega vala v Sloveniji. Kot je lepo pokazal film Dolce Vita Ane Trebše, portret mladega hrvaškega para, ki na enem izmed hrvaških otokov živi svoj nekonvencionalni ribiški vsakdan, pa je včasih potrebno le najti prave, posebne ljudi.

Tovrsten festivalski pregled mora najbrž vsaj ošvrkniti tudi Gorkićev film Apoptoza, letošnji višjeproračunski, ambicioznejši primerek, s slovitimi igralci in kompleksnim, intrigantnim sci-fi zapletom, a enim tistih, ki bi pač bolj do izraza prišli v daljšem formatu; in morda tudi Pimpin Piaf, ki uspešno in barvito utrjuje mit najpomembnejše slovenske glasbene bande tega trenutka. Če bi ta pregled smel biti daljši, bi nasploh moral ošvrkniti še marsikaj in marsikoga, z razlogom uvrščenega na program. Morda bi vam povedal še kaj o kratkih nominirancih za evropske filmske nagrade, pa o ex-jugoslovanskem delu programa, ki je med drugim prinesel tisti zabavni film o rakiji, odličen prerez najstniškega dekliškega življenja, imenovan 13+, in ganljivega festivalskega zmagovalca Kamen v roki.

Daljši pregled bi se z veseljem dotaknil tudi sredinega večera v Rogu, ko smo po zaslugi slovitega ameriškega trash-art kolektiva Everything is Terrible eno uro gledali filmske izseke, ki vsebujejo pse, ali pa bi se posvetil predvajani selekciji kratkih filmov mladega hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića, čigar genialni novi celovečerec Kratki izlet nas je nato v soboto presenetil pred predvajanjem zmagovalnih filmov Fekka. Nenazadnje pa bi ta zapis morda moral govoriti tudi o splošnem prijetnem festivalskem vzdušju, ki ga občasni programski ali organizacijsko-podnapisni spodrsljaji niso zmogli oskruniti. In seveda o zabavah, ki so praktično vsak dan uradno ali neuradno zaključevale program in skrbele za veselo mreženje filmske scene. Predvsem o petkovi razpaljotki v Gromki. A o tem kdaj drugič. Morda po naslednjem Fekku.

*zgornja slika je prizor iz filma Trahere, zmagovalca slovenskega dela letošnjega programa