Po razgibani poletni festivalski sezoni se sredi oktobra, v senci ravno minulega Toronta in New Yorka, pojavi še zamudnik na evropski filmski sceni, londonski filmski festival, tokrat skoraj jubilejni 59-ti. Prepozno za svetovne premiere in prezgodaj za zimski awards season; daleč za veliko trojico - Berlin, Cannes, Benetke - ter prezgodaj za novitete v Rotterdamu in Sundancu, londonski festival in njegov omejen nabor nagrad ne uživata podobnega prestiža kot njuni sorodniki iz evropskih in severnoameriških filmskih metropol. Prej kot platforma za sveže novosti svetovnih filmarjev je LFF nekakšen obči showcase raznovrstnih uspešnic festivalov preteklega leta.

Od 240 filmov na festivalu je svetovnih premier le 17. Organizator festivala, Britanski filmski inštitut, v raznolikem programu že vrsto let združuje večinoma že videne, kritiško najbolje sprejete avtorske filme minule festivalske sezone ter jih popestri z gala projekcijami komercialno orientiranih visokoproračuncev, za ogled katerih zaračuna nekje do 40 funtov. Ne smemo namreč pozabiti, da je generalni sponzor festivala American Express. Širok nabor filmov z izrazitim zvezdniškim potencialom se tako prepleta z uveljavljenimi atrakcijami poletne festivalske sezone ter občasnimi izleti v eksperimentalno produkcijo, ki pa je – kot je že festivalska navada – potisnjena na skrajno periferijo kataloga.

V dvanajstih dneh festivala so vlogo osrednjih atrakcij prevzele gala britanske premiere odmevnih zvezdniških novosti: od Black Mass z Johnnyjem Deppom in Steva Jobsa z Michaelom Fassbenderjem do otvoritvenega headlinerja Suffragette s Carey Mulligan. V tej sicer precej mlačni zmesi nadvse konvencionalnih in audiovizualno nezanimivih pripovedi je vredno izpostaviti The Assassin tajvanskega Hou Hsiao-Hsiena, ki preko dih jemajoče barvite fotografije in elegantno tempirane koreografije značilno estetiko mečevalskega žanra wuxia preoblikuje v meditativno filmsko poezijo s pomanjkanjem izrazitejšega akcijskega dogajanja.

V tekmovalnem programu londonskega festivala se je za glavno nagrado letos potegovalo trinajst bolj in manj dobrih celovečercev najrazličnejših budžetov in estetskih formatov, od hongkonškega 3D mjuzikla Office in Netflixovega Beasts of no Nation z Idrisom Elbo do nizkoproračunskega Tangerine, v celoti posnetega na dveh iPhonih. Enega izmed vrhuncev je brez dvoma predstavljal Cemetery of Splendour tajskega auteurja – in mojstra estetike »slow cinema« - Apichatponga Weerasethakula, dobitnika cannske palme za kontemplativno mojstrovino Stric Boonmee se spominja.

Cemetery of Splendour, ki je premiero prav tako doživel junija v Cannesu, nas z uporabo dolgih kadrov, subtilnih barvnih variacij in omejenega narativnega dogajanja prenese v alternativno temporalnost, kjer zemeljski čas za 90 minut ponikne v ozadje. V skladu z režiserjevim zanimanjem za sanje in sanjska doživetja realnosti Cemetery of Splendour deluje – podobno kot Hsiao-Hsienov Assassin - skoraj meditativno, terapevtsko, kot dvourna seansa. Ni naključje, da je francoski izraz za filmsko projekcijo prav séance de cinéma. Kot pripomni Weerasethakul, sta filmski celovečerec in človeški spalni cikel dve plati istega kovanca: oba v povprečju trajata nekje 90 minut.

Med filmi v tekmovalnem programu je bila posebna pozornost namenjena domačemu auteurju par excellence, Terencu Daviesu, ki je na festivalu predstavil zgodovinsko dramo Sunset Song. Film, ki je po desetletju čakanja in produkcijskih slepih ulic le dočakal soj kinoprojektorja, je osnovan na enem izmed temeljnih del škotske literature, na istoimenskem romanu Lewisa Grassica Gibbona. Nazorno, realistično in kruto zgodbo o odraščanju mlade ženske, ki se odvije na prelomu stoletja nekje sredi škotskega podeželja, Davies omehča s svojim romantično-nostalgičnim pogledom na svet. Sunset Song je tipično počasna in formalno premišljena meditacija o upanju, vzdržljivosti, vztrajanju in neizogibnem toku časa, v katerem stari svet in njegove vrednote vse hitreje izginjajo v žrelu modernosti.

Davies je glavno vlogo v filmu namenil relativno neznani britanski igralki, manekenki Agyness Deyn. Zanjo je bila to prva pomembnejša vloga in hkrati velik izziv. Na vprašanje, zakaj se je odločila za to vlogo, je odgovorila:

»Zaradi Terenca. Sem njegova velika oboževalka. Ko sem slišala, da je končno začel snemati ta film, bi naredila vse, da se iz oči v oči znajdem v sobi skupaj z njim. In res sem naredila vse, da je prišlo do tega srečanja. Ko sem prvič prebrala scenarij za Sunset Song, je zgodba o Chris Guthrie name naredila močan vtis. Šlo je za zelo močno izkušnjo. Zdelo se mi je, da je to tisto, kar res želim početi, da je to smer v katero želim iti v svoji karieri in smer v katero se želim razvijati kot ženska. Igranje vlog te obogati in poviša stopnjo razumevanja tega, kaj je možno in kaj ne. Občudujem Chris, njeno moč, njen pogum in način na katerega se tako svobodno izraža. Je zelo iskrena. Nima nobenih obžalovanj.«

V sicer dokaj konvencionalni avantgardni sekciji londonskega festivala je močno izstopal tretji celovečerec eksperimentalnega filmarja in vizualnega umetnika Bena Riversa, THE SKY TREMBLES AND THE EARTH IS AFRAID AND THE TWO EYES ARE NOT BROTHERS. Enigmatični naslov nakazuje pot še bolj enigmatičnemu filmu, ki z megljenjem črte med fikcijo in stvarnostjo, med filmom in njegovim produkcijskim procesom, plete kompleksne, večslojne nivoje resničnosti. Rivers prepleta estetiko »behind the scenes« dokumentarca z igrano kriminalno pripovedjo do točke, ko formi postaneta med seboj nerazločljivi. Posnet in projeciran z 35-milimetrskega celuloidnega filma Riversov celovečerec – brez dvoma vrhunec eksperimentalne sekcije, če ne celotnega festivala - nadaljuje režiserjevo zanimanje v hibridne, dokumentarno-fikcijske forme umetniškega ustvarjanja ter nakazuje filmsko samorefleksivnost v najboljšem pomenu besede.

Večji del inovativne eksperimentalne produkcije in morda najzanimivejši del festivala samega se je torej skrival v obrobnih podsekcijah stostranskega programa. Vredna omembe sta še Arabian Nights, epska tridelna sedemurna priredba Šeherezadinih zgodb portugalskega režiserja Miguela Gomesa, in pa težko pričakovani drugi celovečerec francoske avtorice Lucile Hadžihalilović, Evolution. Zlasti slednji z značilno estetiko sodobnega francoskega »ekstremnega filma«, polno brutalnega, nagnusnega in šokantno bizarnega, gledalki ponudi haptično, telesno filmsko doživetje, kjer narativna nit ponikne globoko v ozadje.

Vizualno zanimiv in pripovedno inovativen film je s svojim celovečernim prvencem uspel ustvariti tudi mladi ameriški režiser Trey Edward Shults. Krisha je napeta, živčna, temačna in humorja polna družinska drama, ki se odvije na Dan zahvalnosti. Kljub temu da v filmu najdemo odmeve Paula Thomasa Andersona, Johna Casavetessa in Thomasa Vinterberga, kaotična komorna drama rezonira s povsem svojim avtorskim glasom. Film je bil realiziran s pomočjo Kickstarterja. Igralski ansambel poleg režiserja sestavljajo še njegova teta, mama, babi in prijatelji. Treya smo vprašali, ali je bil tak način dela zavestna odločitev ali pa bolj ali manj nuja zaradi pomanjkanja finančnih sredstev.

»Pravzaprav je bilo oboje. Sam sem velik zagovornik ideje, da omejitve spodbujajo kreativnost, tako da je bilo zame to, da naredim film, precej preprosta odločitev. Želel sem si narediti film in želel sem si narediti celovečerni film. In vprašaje, ki se mi je postavilo, je bilo – kako posnamem film brez budgeta? Kaj je okrog mene? Najprej sem torej moral ugotoviti kaj je okrog mene, kaj imam že na razpolago. Imam torej mamino hišo, ki ima visoke strope in bi bila popolna za snemanje. Tukaj je še moja teta, ki je odlična igralka. Vse te stvari so se počasi nabirale in sestavljale. Poleg tega se mi je zdelo z animivo tudi poseči v lastne spomine, ki se dobesedno tičejo moje družine.«

Krisha se v celoti odvije v ogromni hiši sredi teksaškega predmestja. V Teksas, natančneje v San Antonio, je postavljena tudi zgodba o sedemnajstletni Layli, perspektivni dijakinji, ki nepričakovano zanosi. Nizkobudžetni indie, Petting Zoo, izjemen in prijetno prizemljen film, se je skrival nekje na obrobju programa londonskega filmskega festivala. Režiserka Micah Magee, ki je tako kot Trey svoj film realizirala s pomočjo Kickstarterja, se v svojem prvencu ukvarja s problemom najstniške nosečnosti. Slednja je velik problem predvsem v San Antoniu, kjer je možnost, da bodo najstnice zanosile kar za 50 % večja kot kjerkoli drugje v Ameriki.

Ena izmed producentk filma Petting Zoo je tudi grška režiserka Athina Rachel Tsangari, ki je iz Londona letos odnesla nagrado za najboljši film. Chevalier je ostra in zabavna študija moškega ega. Pawel Pawlikowski, ki je predsedoval letošnji festivalski žiriji, je na podelitvi nagrad dejal: »Tsangarijeva je z izjemno natančnostjo in humorjem, ki se mu enostavno ne moreš upreti, uspela ustvariti film, ki je hkrati odbita komedija in globoko zaskrbljujoča izjava o stanju zahodne družbe.«

Poleg nagrade za najboljši film se na festivalu v Londonu podeljuje še nagrada za najboljši celovečerni prvenec (nagrada Sutherland), nagrada za najboljši dokumentarni film (nagrada Grierson) in nagrada za najboljši kratki film. Kar tri od štirih omenjenih nagrad so letos odšle v ženske roke, kar v luči trenutnega zeitgeista in v povezavi z letošnjo rdečo nitjo festivala (leto močnih žensk) najbrž ni naključje.

Iz Londona, Nace Zavrl in Ana Šturm.