Ne! je ime politične kampanje leta 1988 v Čilu, s katero se je opozicija zoperstavila Ja! kampanji »Generala« Pihocheta. Ta je namreč malo pred tem zaradi mednarodnih pritiskov razpisal plebiscit: 'ja' pomeni nadaljevanje Pinochetove vlade, 'ne' pomeni njegov konec. Nobena skrivnost ni, da je kampanja Ne! uspela - uspela pa je tudi zaradi političnega oglaševanja. Zelo specifičnega oglaševanja, ki ni bilo tako depresivno politično, kot bi si morda mislili: ni šlo za žrtve, za revščino, za grozne tragedije diktature, pač pa je šlo za mavrico, za piknike, za ples - šlo je za srečo.

To je okvir, kamor se umesti film Ne!, ki ga je režiral Pablo Lorrain. Okvir, dobesedno. To ni dokumentarec, ki bi imel neko pretenzijo po raziskovanju objektivnih dejstev. Scenarij, ki sicer deluje nekoliko razvlečeno, je prej okvir in platno, kamor portretira Lorrain. Gre za »družinski« portret neke skupine ljudi, ki se je ukvarjala z oglaševanjem v tej politični kampanji. Nikakor pa ne gre za poveličevanje vloge oglaševanja pri čilskem prehodu iz diktature v demokracijo - je pa na tovrstnih kritikah tega filma nekaj simptomatičnega.

Režiser Lorrain je film posnel s tako imenovanimi U-matic kamerami, ki so v Čilu v osemdesetih letih veljale za standard pri snemanju televizijskih novic. S tem je lahko vključil tudi resnične televizijske spote iz takratnih časov, ne da bi s tem prišlo do rezov ali motenj v poteku filma. Na platnu tako gledamo film nizke ločljivosti - »slabo sliko«. Na začetku se mi je zdelo, da gledam neko staro mehiško, no, v tem primeru čilsko nadaljevanko. Ampak izkazalo se je, da je za to odločitvijo mnogo več kot zgolj usklajevanje ločljivosti posnetkov.

Celotna režija deluje nekako minimalistično. Šele na koncu filma se mi je posvetilo, da v filmu skoraj ni glasbe - ni pompozne klasike, ki bi mitizirala dogodke, pa čeprav so v tem primeru revolucionarni, ni udarnih »beatov«, zaradi katerih vsak lahko postane kul, pa čeprav je glavni protagonist »hip«. Je pa jingl. Jingl, ki ga ustvarijo oglaševalci v filmu - slavni napev »Sreča prihaja«. In še to zgolj takrat, ko snemajo oglase v filmu.

Toda ravno zaradi odsotnosti glasbe je toliko bolj poudarjen zvok. Pogovori, naključni šumi, stalno predvajanje oglasov - vse to poudari občutek življenjskosti samega filma. Tu tudi vidimo pomen nizke ločljivosti: toliko bolj življenjska in istočasno nerealna je kot hollywoodska ostrina. Poudarimo še enkrat, ne gre za faktično realnost ali napihnjen mit, pač pa za portretiranje skupine oglaševalcev, kjer izstopa protagonist Rene Saavedra. Kamera brez kvazi-distance sledi obrazom, išče Reneja v vseh akcijah in reakcijah, izrazih in dejanjih. Nizka ločljivost, odsotnost glasbe in bližina kamere rišejo konture posameznih obrazov. In kar jim je skupno, je lov - vsi lovijo prihodnost.

Rene ne govori o svojih načelih, ne podaja velikih razlogov za svoje politično delovanje. Pač dela to, kar zna - oglašuje. In oglaševalci morajo verjeti v izdelek. Ampak Rene ne oglašuje izdelka. Oglašuje koncept, ki ga v čilski družbi in politiki ni, a nosi močan potencial anticipacije. »Danes Čile misli na prihodnost,« se glasi slogan. Prihodnost, ki je Rene ne poveže neposredno z demokracijo, temveč s srečo. Paradoksno pri tem pa je to, da se ta lov za prihodnostjo, ki je lov za »barvito« srečo, nikakor ne razlikuje, če govorimo o demokraciji in političnem aktivizmu ali pa prodajanju čilske verzije kokakole.

Ravno zato smo govorili o simptomatičnih odzivih. Ko govorimo o revolucijah, se takoj vzpostavlja dualnost realnosti in mita. Lahko bi rekli, da vzpostavljanje imperativa faktičnosti že samo sproducira mit: če je govora o revolucionarnem času, zakaj bi morali govoriti le o revoluciji kot centralni točki zgodovinskega dogajanja - kot da se ni dogajalo nič drugega. Ljudje - posamezniki ali skupine niso »nasebni« revolucionarni subjekt, pač pa prej križišče, stična točka različnih sil, dogajanj in teženj. Lov za srečo prihodnosti in revolucija je eno stičišče in ko revolucija mine, Renejev lov ostane. In ta lov nam v svojih različnih stičiščih portretira film Ne!.

Z baretko na glavi in čopičem v ustih vam je konture Ne!ja slikal Aleš.