Kritična ocena filma Doctor Sleep je unikatna naloga. Opraviti imamo namreč z adaptacijo istoimenskega romana Stephena Kinga, ki služi kot nadaljevanje njegove uspešnice Izžarevanje, obenem pa si želi v zgodbo vključiti tudi Kubrickovo filmsko verzijo, ki se je v štiridesetih letih svojega obstoja trdno zasidrala v železni repertoar žanra grozljivk. Doctor Sleep se tako že v izhodišču sooča z zelo velikim izzivom, saj mora biti film v prvi vrsti svojstven in mora imeti lastno identiteto, ki ga ločuje od slovitega predhodnika, po drugi strani pa mora potešiti našo nostalgijo, ne da bi se utopil v breznu neskončnih referenc. Podoba Jacka Torrancea, ki po hodnikih hotela Overlook s sekiro lovi Wendy in sina Dannya, se je v naš kolektivni popkulturni spomin brez dvoma vtisnila zelo globoko, da o vzkliku »Here's Johnny!« ne izgubljamo besed.

Če naloga že ob tem ne bi bila dovolj težka, se mora Doctor Sleep soočiti še z dejstvom, da sta Izžarevanje kot knjiga in Izžarevanje kot film dve popolnoma različni zveri. Filmska adaptacija si je namreč privoščila dobršno mero kreativne svobode. Lik Wendy Torrance se iz močne in samozavestne blondinke spremeni v nebogljeno histerično črnolasko, hotel Overlook je ob koncu romana v plamenih, v filmu pa ostaja cel, in tudi labirint pred hotelom je Kubrickova pogruntavščina, ki bi jo zaman iskali v Kingovi predlogi, zato se ob tem postavlja vprašanje: je sploh mogoče podati zgodbo, ki bi spoštovala obe različici Izžarevanja in bila obenem tudi zvesta adaptacija romana Doctor Sleep, ali je tak projekt že od samega začetka obsojen na propad?

Uvodni prizor se odpre na vižo instrumentalne verzije gregorijanskega napeva Dies irae, torej točno tako, kot je Kubrick pred štiridesetimi leti začel svojo adaptacijo, a se tokrat pred nami odvija nekaj povsem drugega. Danny ni več nebogljen otrok, kot smo ga bili vajeni. Po tem, ko je celo zimo preživel v izoliranem hotelu in opazoval boleč propad zakona svojih staršev, se v odraslosti prelevi v lovca na vampirje. Stephen King si je Doctor Sleep zamislil kot vampirski roman, kar je torej velik tematski preskok s polja grozljive družinske psihodrame. To bi filmski verziji v luči tega, da se mora navezovati tudi na Kubrickovo zapuščino, lahko povzročalo nemalo preglavic, a je preskok izpeljan z lahkoto. Uspešen je predvsem zaradi močno začrtanih vzporednic med Dannyjem in njegovim preminulim očetom Jackom.

Na začetku se Danny sicer še ne loteva vampirskih poslov. Travme iz otroštva so pač opravile svoje, zato se najraje zadržuje po beznicah, kjer v kozarcu išče nekaj, kar bi omililo njegovo mizerijo, in korak za korakom sledi poti, ki je pred njim pogubila že njegovega očeta. Človek vzame pijačo, pijača kliče drugo in nazadnje pijača vzame človeka. Kaj pa vampirji? No, ne gre za standardno verzijo teh krvosesov, saj se dotični stvori iz Doctor Sleep hranijo z ljudmi, ki izžarevajo, kar pomeni, da imajo tako kot Danny nadnaravne kognitivne zmožnosti. Najraje se polastijo otrok, ki v sebi nosijo še neomadeževano življenjsko energijo, zato Abra, wunderkind izžarevanja, postane njihova glavna tarča. Tu se vmeša Danny, ki v nemočnem dekletu prepozna samega sebe. Tako kot ga je kot otroka o izžarevanju podučil kuhinjski oskrbnik Overlooka Dick Halloran, mora tudi on v odnosu z Abro prevzeti mentorski položaj in poskrbeti, da najstnica pustolovščino zaključi v enem kosu.

Doctor Sleep se na svojega filmskega predhodnika ne nanaša samo v tematskem, ampak tudi v stilnem smislu. Lep primer je že prizor, v katerem Danny sedi v pisarni doktorja Johna Daltona, ki mu ponuja službo na lokalni kliniki. Gre za odmev prizora, ki se v Kubrickovem Izžarevanju zgodi na začetku filma, ko Jack v pisarni direktorja hotela podpiše delovno pogodbo in zapečati svojo usodo. Tako scenografija kot kompozicija kadrov sta v obeh prizorih identični. V teh trenutkih Doctor Sleep zasije, sklicevanje na Izžarevanje pa nasploh najbolje deluje takrat, kadar film, namesto da bi preprosto posnemal Kubricka, vzame njegove režijske prijeme in jih postavi v svoj kontekst. Žal temu ni vedno tako. 

Film se očitni skušnjavi, da bi v zgodbo stlačil čim več ikoničnih trenutkov iz Izžarevanja, uspešno upira vse do tretjega akta. Na koncu pa se spet znajdemo v zloglasnem Overlooku, kjer nas z vseh strani obletavajo kadri, ki jih še predobro poznamo. Vrata dvigala, izza katerih v potoku lije kri, srhljivi dvojčici, ki vabita »Come play with us Danny,« soba 237 in še bi lahko naštevali. Vse skupaj je le glorificirana kompilacija, nekakšen the best of, ki pa v tematskem smislu v zgodbo ne spada. Škoda, da film, ki se je vse do tretjega akta trudil vzpostaviti lastno identiteto, nato podleže tako cenenim trikom. Edino podoba Overlooka je drugačna, kot bi pričakovali. Kubrick je notranjost hotela posnel s širokokotnimi objektivi, kar mu daje pridih prostranosti. Nasprotno pa se Doctor Sleep ne poslužuje te tehnike, zato prostor izpade bolj utesnjen, kar lepo oriše Dannyjevo subjektivno percepcijo hotela, ki se mu je kot otroku zdel večji, kot je v resnici bil. V zgodbo pa po drugi strani pronicajo tudi prvine, ki jih je Kubrick pred štiridesetimi leti izpustil. Hotel Overlook, na primer, postane lik, ki se želi polastiti Dannyja, kar je bolj izpostavljeno v obeh knjižnih predlogah.

Mike Flanagan, trenutno eden izmed najbolj cenjenih režiserjev grozljivk, tako uspešno preplete obe verziji Izžarevanja. Pozna se, da je režiserju motiv razpadajoče družine domač, saj ga je uspešno obdelal v filmu The Oculus in seriji The Haunting of Hill House, medtem ko se je z adaptiranjem Stephena Kinga soočil že v filmu Gerald’s Game. Doctor Sleep povečini ni generičen hollywoodski sequel, ki v gonji za zaslužkom igra na povsem enake karte kot njegov predhodnik. Tak je le zaključek, v katerem zgodba podleže skušnjavi in postane imitacija Kubrickovega izvirnika, kar pušča slab priokus, film pa bi bolje izpadel brez te nepotrebne navlake. A kaj hočemo, to je modus operandi velike večine ameriške filmske industrije. Tretji akt Doctor Sleepa je tako žrtev kanibalizma nad znano popkulturno lastnino, ki jih v iskanju lahkega zaslužka izpljune hollywoodski filmski stroj. Kljub temu pa ni povsem brez kvalitet. Deluje namreč kot nadaljevanje obeh različic Izžarevanja, Kubrickove in Kingove, kar pa je že samo po sebi zavidljiv dosežek.

Izžareval je vajenec Urban.