Nemrtva Animateka

Nemrtva Animateka

Recenzija izdelka
14. 12. 2016 - 13:00
 / Kinobar

Ko se v nežive stvari naseli življenje, ko se roke prosto sprehajajo naokoli, ko se živali spreminjajo v ljudi, to pomeni, da smo se znašli v nadrealistični nočni mori, Žižkovem toku zavesti o organih brez telesa ali pa pred platnom 13. Animateke. Ta se je zaključila v nedeljo, a nekateri njeni filmi še vedno vztrajajo v mozgu RŠ-evskih recenzentov.

Odcepitev dela telesa, ki postane avtonomen, je vedno prikladen material za strašljivost, tesnobo in kar je še teh stanj za človeško občutje nedokončanosti, nepopolnosti in izgube. A tokrat bomo v animacijah, kjer oseba doživi izdvojitev dela sebe, prepoznavali ravno obratno. Da to ne ustvarja neprijetnega občutja izgube nečesa bistvenega, ampak da je oseba prav z odcepitvijo dela sebe zmožna priti do užitka.

Prva velika zgodba o odcepitvi dela telesa naj bi sicer bila Gogoljev Nos, ki je veliko primernejši za priredbo v animacijo kot v film: samooklicani major Kovalev se v Gogoljevi noveli nekega jutra prebudi brez nosa in ga potem zasleduje po peterburških ulicah. Kovalev je brez nosu komaj bitje: ljudem z ogromno praznino sredi obraza ne more pogledati v oči, še posebej pa je prikrajšan za stike z ženskami. In ko dobi nos nazaj, je v zaključku zgodbe poudarek predvsem na tem, da je poslej vedno zalezoval kakšno čedno žensko. Osamosvojeni nos je bila torej zanj največja katastrofa, saj je z njim izgubil nekakšno libidinalno moč.

To se zgodi v filmih Pička in Manoman, ki sta tudi sicer sodila med bolj opazne filme letošnje Animateke. Pička je delo 25-letne Poljakinje Renate Gasiorowske, narisano večinoma z rdečim, modrim in črnim flomastrom v preprostih linijah, in smo jo lahko videli v predstavitvi evropskih šol animiranega filma ter v sekciji Erotika. Film Manoman Britanca Simona Cartwrighta, izdelan v kombinirani tehniki stop-motion in animacije lutke, pa je bil prikazan v Jagodnem izboru, saj je bil eden od treh nominirancev za letošnjo BAFTO za kratki animirani film in edini od teh treh, ki smo ga lahko videli na Animateki.

Osamosvojeni deli telesa imajo neko drugo konotacijo v Pički. Tu imamo punco, ki se uleže na kavč, začne masturbirati, a se - pa se izognimo vsem nerodnim korektnejšim izrazom in jo imenujmo tako, kot jo imenuje sam film – pička kot da prebudi, se od nje odlepi in ji pobegne. Odcep pičke od svoje lastnice pa ni travmatičen, ne ustvarja razpoke, ni konflikten, ampak je igriv, je pravzaprav nujen pogoj užitka. Če jo najprej poskuša uloviti, začne pička kmalu delati stvari, ki vplivajo tudi na njeno - recimo temu - lastnico. Drgne se ob krtačo, ob resice zavese, s čimer tudi punci vzbuja užitek. Punca tako uživa na način, da je uživana: ne uživa ona, ampak uživa njena pička oziroma ona lahko uživa, v kolikor uživa njena pička, je skratka uživana od pičkinega uživanja. To pomeni, da ne izvaja dejanja, ne izvaja lastništva nad užitkom, ne zvaja organa užitka na zgolj del neke celote sebe, ampak ga prepozna kot neko radikalno drugost v lastnem jedru, sama pa postane trpni prejemnik uživanja te drugosti.

Podobno v Cartwrightovem Manomanu. Glavni junak Glen se udeleži primarne terapije, kjer se ljudje čistijo s tuljenjem, s katerim želijo v sebi zopet odkriti pravega, primarnega moškega. Glen ni zmožen izdaviti glasu, kaj šele krika, zato pa namesto tega izbruha nekakšno miniaturno, primitivno, predvsem pa nekastrirano verzijo sebe. Ta njegov mali jaz mu užitka ne krade, ampak ga užitka uči, mu užitek omogoča. V njuni divji noči, v kateri tepeta ljudi, naskakujeta neznanke na metroju in zažigata avtomobile, Glen končno začne tuliti. Užitek njegovega miniaturnega jaza ne pomeni, da Glenov užitek umanjka, ker bi bil premeščen k drugemu, ampak predstavlja sam pogoj Glenovega užitka. Podobno kot pri Pički. Le da gredo tu stvari v bolj destruktivno smer – užitek, pripeljan do skrajnosti, izguba vseh inhibicij, vodi do uničenja drugih in sebe.

Manoman spominja na Fincherjev Klub golih pesti, le da tu inhibirana oseba, ki se v posnemanju svojega nekastriranega drugega jaza znebi svojih inhibicij, s tem drugim jazom ne zaide v konflikt, saj ga ta ne ogroža, ampak mu s svojim zgledom omogoča užitek. Zdi se, da Manoman tudi popravi zgrešeni konec Kluba golih pesti: ko se Edward Norton ustreli, da bi se znebil Brada Pitta, bi namreč moral umreti on, ne pa Pitt. Ko se dvojec človek-gon sreča s smrtjo, bo vedno gon tisti, ki bo preživel.

Konca Pičke in Manomana sta navidez ravno nasprotna: eden se konča v orgazmu, drugi pa v uničenju in smrti. Obema filmoma je skupna poteza glavnega junaka oziroma junakinje: prepustiti se v oblast organu, zadolženemu za užitek. Pri tem pa je ključno, da gre pri obeh za paradoksno prepoznanje lastnega užitka kot obenem lastnega jedra in totalne drugosti in tujosti tega jedra. Še več: pomeni prepoznanje, da je za dostop do užitka nujno prepustiti vajeti temu tujemu jedru, ki se prav zaradi kombinacije svoje esencialnosti in tujosti v animacijah manifestira kot del telesa, ki se odcepi.

Rdeča želva na letošnji 13. Animateki je in ni posebnost. Po eni strani smo jo videli že na letošnjem festivalu LIFFe; po drugi strani gre za prvi animirani celovečerec japonskega Studia Ghibli, narejenega v mednarodni koprodukciji s Francijo in Belgijo. Film je že dobil nagrado na LIFFeu po izboru mlade Kinotripove žirije.

Sodelovanje z v Londonu živečim Michaëlom Dudok de Witom je studio ponudil kar sam, najverjetneje v izogib finančnim težavam, ki jih trenutno pestijo. Govorice o finančnih težavah so se pojavile kmalu po odhodu v pokoj enega od ustanoviteljev, Hayaja Mijazakija, znanega po animejih Princesa Mononoke ali Moj sosed Totoro.

De Witova tehnika risanja s čopičem, akvareli in tinto po navdihu japonske in kitajske tradicionalne umetnosti se je zlila s tematiko, ki prav tako plava z japonskimi tradicionalnimi arhetipi. Japonski mentor iz Studia Ghibli naj bi de Witu med pisanjem scenarija predal knjigo zgodb o transformacijah iz ljudi v živali. Posledice so v animaciji očitne in vplivajo tudi na interpretacijo zaključka. Konec te “brez-govorne” pravljice je odprt. Lahko gre za fantazijsko pravljico ali psihološko posledico izoliranosti od družbe.

Ni videti, da gre za avtorjevo prvo dolgometražno animacijo. 80 minut brez dialogov je dokaz, da za sporazumevanje med liki in s publiko niso potrebne besede. Zaradi odsotnosti sinhronizacije oziroma podnapisov se lahko lažje prepustimo vizualnim učinkom mogočnosti narave in ambientalni atmosferični glasbi z nekaterimi občasnimi efekti.

Iz jagodnega izbora številka 1 je verjetno potrebno izpostaviti film ene od gostij festivala, Tal Kantor, izraelske ustvarjalke, ki je za potrebe filma tehniko animacije kratko malo – izumila. Posebna tehnika je mešanica igranega posnetega filma, črnih potez in akvarelsko izgledajočega sivkastega ozadja. Pri tem srečanje dekleta z očetom po dolgem času dobi še bolj intimističen in ganljiv prizvok. Odvzemanje človečnosti z odločno črno linijo se uravna s črno-belo posnetimi igranimi dodatki. Sploh zaradi resničnosti oči in rok z njimi lastno gestikulacijo, ki življenjskosti dodajo prepričljivost.

Med tako ali drugače eskapističnimi animacijami Jagodnega izbora 1 se je znašla tudi humorna Journal animé Donata Sansona. Ta je s pomočjo periodičnih tiskovin, izšlih od septembra do novembra lanskega leta, z ne prav izvirno idejo napravil precej izviren film. Izhajal je iz čečkarij, ki jih je na fotografijah iz revij verjetno ustvarjal že vsak od nas, z namenom smešenja, izboljšav ali enostavno dolgčasa. Vseeno mu jih je uspelo preobraziti v tekočo satirično zgodbo v obliki družbeno-kritičnega komentarja aktualnega svetovnega dogajanja.

Kakšno besedo namenimo še letošnji dokaj zvezdniški žiriji Animateke. Precej zadržani rezidenčni umetnik in avtor podobe je bil letos Joni Mänistö. Njegovo razstavo rahlo dadaističnih podob dečka, ki v gozdu ubija žuželke, a se nato zgodi obratno, smo lahko opazovali v galeriji Kinodvora. Po dveh letih pa smo na velikem platnu lahko ponovno gledali tudi čarobni morski videospot za klasično glasbo Maura Carrara, s katerim je osupnil že v tekmovalnem programu Animateke 2014. Poleg Paula Busha in Sarah Saidan pa je bil zadnji člen komisije oskarjev nagrajenec Chris Landreth. Njegovo nagrajeno animacijo Ryan - ki smo jo videli na otvoritvi Animateke – o propadlem animatorju Ryanu Larkinu si lahko v celoti ogledate na spletni strani prispevka.

Nenazadnje veselo pozdravljamo tudi vzpostavitev dodatnega strokovnega programa Animatekapro, ki se je letos prvič odvijal v Stari mestni elektrarni. Navzlic širjenju strokovnih programov nekaterih filmskih festivalov pri nas še vedno govorimo o majhnem deležu programa, katerega obstoj ni pravilo.

Manoman (celoten film)
Pička (napovednik)
Ryan (celoten film)

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness