NI INTIME ZA IKONE

NI INTIME ZA IKONE

Recenzija izdelka
18. 3. 2016 - 13.00
 / Kinobar

Za Helmuta Bergerja je ključno, da človek sam je kosilo ali večerjo, skratka, da se ne prehranjuje v družbi. Tako ne potrebuje socialnih spretnosti, ki onemogočajo pristen stik človeka s hrano. Podobno je z ogledom filmov, ki včasih zahtevajo popolno zasebnost, čeprav lahko v temi sedite z ljudmi, ki v javnosti z intimo mahajo po sedežih. Intimen in odvajalen pri svojih vsebinskih izpostavitvah, snemalnih prijemih in snemalnih subjektih je bil letos zopet sklop Intimnih in globalnih portretov. Produkcija sklopa je bila večinoma evropska, z izjemo Wisemanovega skoraj kratkega filma Jackson Heights, ki se je sproduciral v ZDA. To je bil tudi edini sklop, ki je prispeval slovenski dokumentarni film, Selfie brez retuše. Presenetil je Vinci Vogue Anžlovar, ki nas je, z izjemo Babice, vedno pustil v primežu: zakaj za boga jst to gledam.

Dokumentarec je v sproščenem slogu serviral večinoma izjave prijateljev in zarezal v mejne karakteristike samega režiserja. Če odvzamemo, da gre za zelo pobraten krog ljudi na platnu in v dvorani ter fore na nivoju slovenskih TV-serij, gre za Vincijev skoraj najboljši film po letu 1991. In ko smo pri letih, lahko predstavimo že omenjenega Helmuta Bergerja, ki je pri 70-ih videti kot gejevski Klaus Kinski. Portretiral ga je avstrijski režiser Andreas Horvath in v naracijo vključil vso intenziteto njunega odnosa. Ob kontrastnosti Bergerjevih stavkov in njegovih miselnih preskokih nismo čisto prepričani, ali gre za shizofrenika ali pač za posledico življenjskega stila. Horvath preklaplja med pogovori z Bergerjem in prijateljico, ki mu med trivialnim besedičenjem čisti stanovanje. Stereotipen vpogled v žalosten propad nekoga, ki je nekoč igral v Viscontijevih filmih in z izjemnimi igralci. A njemu je vseeno. On je nekdo in je bil tudi nominiran za zlati globus. Kdo si pa ti, Horvath, neki jadnik iz prerije? Ta napetost med režiserjem in Bergerjem pa filmu omogoča vstop vse globlje v intimo, vse dokler se človek na precej ranljiv način povsem ne razgali. Ob Bergerjevi masturbaciji je marsikdo spustil kakšen oh in kakšen ha ha. Posnet kader je dejansko preobčutljiv za takšno izgovarjanje bedastih medmetov.

Nasploh si najvišji minus letos zasluži publika. Bilo jo je kar veliko v primerjavi z lanskim letom, mogoče zaradi bolj odmevnega programa. In bila je tudi dosti bolj glasna. Vsi so se smejali, kot se Slovenci radi smejijo vsem najbolj krhkim odstopanjem od lastne popolne podobe. Fizični atributi oz. neatributi so očitno še vedno aktualni. Krohot je stopil v ospredje predvsem pri Fredericku Wisemanu, ki je v kar zmerno minljivih 190 minutah lansiral svet v malem, v soseski Jackson Heights v Queensu. Prisostvoval je debatam LGBT, priseljencem itd., sestankom glede stanovanjskih in sistemskih problemov. Vmes se je s kamero gibal med različnimi verskimi skupnostmi in odločno menjaval en ekstrem z drugim. Zašel je v indijski kozmetični salon in salon/trgovino za pse in tudi posnel proces obdelave piščanca - od žive kure do hrane. Nekatere diskusije so bile zaradi poznane svetopizdarske tematike rahlo boleče in utrujajoče, zato so kot blažilci pripomogli kadri ulične barvitosti tega območja.

Vsekakor gre za aktualen vpogled v sobivanje svega i svašta na majhnem območju. In ne, sobivanje ni samoumevno, kar je vidno tudi iz posnetega materiala. Gre za metaforično razbijanje glav in za glasne proteste, za inkluzijo drugačnosti v javni prostor in za spoštovanje ne samo 40 cm osebnega prostora, ampak 40 cm plus integriteto posameznika. In gre tudi za vsem poznane politične manipulacije in glavobole korporativnega sveta.

O korporaciji pa govori deloma tudi cel film Garaža 2.0 oz. Ta veseli svet avtomobilov. Ta film dejansko izzove smeh, sploh če nisi počen na pločevino. Družinska firma prodaje avtomobilov skrbi za happy happy politiko svojih zaposlenih, ki tako prodajo več avtomobilov, da je vodstvo überhappy. Zdrav kapitalistični duh velikega družinskega podjetja, ki je vpet v eno največjih industrij. Zabavajo predvsem strategije prepričevanja povsem povprečnega kupca in hkrati delno njegove zabitosti. Modre feltne, rdeč leder, telefoniranje v avtu. Vse to za neko instant veselje, v neki oblikovalsko izmaličeni škatli. In ob tej masivni produkciji je tudi plat masivnega uničenja, v katero bi lahko v zadnjih letih spadala tudi recesija.

Nekakšna škoda pa je storjena tudi pri dokumentarcu Don Juan Jerryja Sladkowskega. Z avtističnim Olegom naj bi bil film kritika ruskega psihiatričnega sistema, a izpade bolj kot Potemkinova vas. Njegova mama je resnično učbeniški primer, kako uničiti svojega otroka, saj ne dojema dejanskega psihičnega stanja lastnega sina. Film želi predvsem prikazati odnos Olega z nekim dekletom, vendar ta izpade, kot da bi bil zaigran. Tako težko še naprej verjamemo filmu in tudi tempo pade ter postane samo za instanco bolj nadležen. Kritika sistema zvodeni zaradi nerodne narativne strukture. Film, ki je veliko obljubljal, a v tem sklopu najmanj izpolnil. In zopet so se vsi smejali, kot bi prvič videli nekoga, ki se nikamor ne more vključiti. Očitno so vsi tako priljudni in priljubljeni in morajo zato grozno trpeti, če gredo sami na solato ali v kino. Intima namreč stane.

(Andreja Štepec)

Procentualno bi lahko rekli, da so v sekciji Miti, ikone, mediji letos prevladovale ikone in njihovi egi. Stransko vlogo so igrali mediji, brez katerih ikone pač ne bi bile javne, k sklopu pa pritiče tudi mit ali dva. Največji egotripi se kakopak najdejo tam, kjer se rado govori – v politiki in njenem komentiranju. Robert Gordon in Morgan Neville sta na platno zajela dialektični obrat omenjene sfere iz leta 1968. Najboljša sovražnika sta v istoimenskem filmu William Buckley, die-hard konservativec, urednik National Reviewa, ter Gore Vidal, liberalec in romanopisec, ki si je famo zgradil na seksualno eksplicitnih vsebinah. TV-mreža ABC je bila takrat underdog s precej manj gledanosti, zato so ob republikanskih in demokratskih konvencijah volilnega leta potrebovali spektakel: 10 debat, komentiranje konvencij, nasprotujoča si lika. Dobili so vse in še več: javno intelektualistično merjenje kurcev. Vidal in Buckley se politike skoraj ne dotakneta, pa čeprav gre za čas Vietnama, gibanja za državljanske pravice itd., torej dogaja se, kot se reče.

Dokumentarec arhivske posnetke omenjenih debat s poudarjenimi close-upi in slow-motionom pusti komentirati zgodovinarjem, lingvistom, novinarjem. A stvar je sila preprosta. Liberalec, ki pravi, »da nikoli ne smeš zavrniti seksa in povabila na TV«, ter konservativec, čigar mantra sta »zakon in red«, sta zrcalni sliki; enako pompozni, snobovski, napihnjeni. Vidal bojda zmaga v nekakšnem liberalnem orgazmu, ko Buckleyja tako sprovocira, da ta v primitivnem izbruhu pokaže, da se v njem prav zares skriva kripto-naci, česar ga prvi obtožuje. A računice pravzaprav ni, ostane le zapuščina političnega cirkus-diskurza.

Malce bolj prisrčni egi se najdejo v aktivističnih vodah; natančneje v vodah severnih morij, kjer se je rodil Greenpeace. Film How to change the world Jerryja Rothwella prikaže genezo gibanja prek prvih treh najodmevnejših akcij skupine mladih naivnih tree-huggerjev, hipijev in biologov, ki so prek mirovniških idej obdobja začeli razmišljati o jedrski energiji, kitih, tjulnjih. Svoje ekspedicije so od samega začetka snemali, ker so menili, da je kamera najboljše orožje, Rothwell pa je tako dobil na pretek arhiva, pridodal je nekaj nadvse kul trippy animacije in jasno, intervjuje z zdaj že sivolasimi in dobro situiranimi akterji; nekateri med njimi še vedno govorijo o idejah, drugi delajo za korporacije. Rothwell nagne pogled od formalnega v osebno.

Prikaže, kako naivni, amaterski in povsem naključni so bili začetni uspehi pri akcijah, pa nekakšno komuno, ki se je na ladji zaredila, vmesne psihedelične bizarijade – gobice so bile pogosto na meniju – ter predvsem ukvarjanje samih s sabo. Upor se spremeni v psihološko dramo oz. kot gre vsem podobnim gibanjem: poleg pravil revolucije, neskončnih parlamentarnih diskusij in bolezenske politične korektnosti bi potrebovali tudi psihologa. Poleg lanskoletnega The Black Panthers: Vanguard of the Revolution Stanleyja Nelsona verjetno eden boljših filmov, ki so se v zadnjih letih namenili portretirati takšne ali drugačne aktivistične vznike in njihove dinamike.

Od ikone naredimo korak vstran, k mitu. Imamo torej nerazložljiv (nad)naravni pojav, ki dobi svojo razlago. (Anti)junaka in pripovedovalca obenem, ki mit potrebuje, da si osmisli svet. In ker mit ni pravljica, nesrečen konec. Fedor, ukrajinski savantovski umetnik, je kot otrok občutil posledice černobilske katastrofe. Zdaj zanjo išče pojasnitev – in jo, denimo, najde. Hodi po sledeh lastne teorije zarote, še vedno vseprisotne sovjetske paranoje, po postapokaliptičnem Pripjatu. Za černobilsko nesrečo okrivi bližnjo dinozavrsko anteno Duga, namenjeno protiameriškemu radarskemu sistemu, ki je stala približno 8 bilijonov rubljev, dvakrat več kot sama jedrska elektrarna, in ki, glej ga zlomka – po izgradnji ni delovala. Meni, da so graditelji Duge svoj megalomanski neuspeh želeli prikriti z nesrečo, ki bi, zaradi lokacije, povzročila, da se tudi anteni ne bi nihče več posvečal.

Ko Fedor, ki ni ravno iz tega sveta, intervjuja sovjetske uradnike, inženirje in pomembneže, se zdi, da absurdnost sovjetskih državnih skrivnosti, pripadnost sistemu, strah pred višjimi instancami ter predvsem KGB-jem ostaja. A film ne želi potrditi ali ovreči teorije. Prikaže predvsem posameznika, ki paranojo, tudi v luči ukrajinsko-ruskih konfliktov, živi, ker je prostora za dvome in strah v okolju in ukrajinsko večno trpeči politični situaciji ogromno. Režiser Chad Gracia sicer Fedorju komaj sledi, a donkihotovsko zmedo vseeno uspe uspešno uokviriti s fisheye pogledi, usmeritvami na obrazne poteze, velikoplanskimi posnetki ter ljubko razlagalno animacijo.

Za konec še beseda ali dve o romunskem Chuck Norris vs. Communism Ilince Calugareanu. Film prek prepleta igranih scen v stilu vzhodnoblokovske noir kriminalke in intervjujev ljudi, ki so te filme skrivaj gledali s svojci, sosedi, prijatelji na filmskih večerih, ki so prerasli v družabne dogodke, prikaže delovanje VHS-črnega trga s hollywoodsko produkcijo 80-ih. Na ta način simpatično prikaže kulturo, ki se vzpostavi v ilegali. Tu je prevajalkina voice-over naracija vseh filmov, za katero nihče ne ve, kako izgleda, a so vsi malodane zaljubljeni v njen glas ... pa spomini na prva srečanja s Chuckom Norrisom, Umazanim plesom, Top Gunom, a to je tudi vse. Film svoje pove že po polovici filma, perspektiv ni veliko, popreproščen zaključek, da so filmi bistveno pripomogli h kasnejši revoluciji, pa ni zares utemeljen ali posrečen ter ne doseže dinamike podobnih filmov o filmu, kakršna sta denimo Disko in atomska vojna Jaaka Kimija ali pa Cinema Communisto Mile Turajlić.

(Petra Meterc)

 

Trailerji:

Ruski detel
Najboljša sovražnika
Kako spremeniti svet
Chuck Norris proti komunizmu
Helmut Berger, igralec
Jackson Heights
Garaža 2.0

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.