Le kaj je bolj italijanskega od Neaplja? Predstavljajmo si tipično italijansko družino. Nuklearna družina, s sicer tremi otroci, v bližini katere živijo tudi babica, stara teta, sestra in svak, ki vsi govorijo eden čez drugega, na vse grlo. Oče ima kot glava družine v lasti ribarnico, s stopnic katere se vsako jutro dere, katere ribe je dobil in za koliko jih prodaja. Njegova prodajalna pa gleda na kamnit trg, obdan s kamnitimi oboki, ki spominjajo na tiste z rimskega koloseja in s katerega vodijo ozke ulice. Lahko bi rekli, da gre za stereotipen prikaz italijanskega življenja, pa bomo vseeno raje uporabili izraz realističen, kajti režiser filma prihaja prav iz Italije. Gre za istega režiserja, ki se je dogajanja v Italiji že lotil ob režiranju Gomore. Njegovo ime je Matteo Garrone, s katerim se je po sredini premieri filma Resničnost v Kinodvoru pogovarjal tudi Marcel Štefančič jr..

Oris življenja družine v Italiji vseeno ni glavna tema filma. Predvsem se ta ukvarja z obsedenostjo, ki smo ji v zahodnem svetu sodobnega sveta po svoje na različne načine podrejeni vsi. V tem primeru se Lucciano, kot glavni akter, sicer preprodajalec in kot že omenjeno, lastnik ribarnice, zaradi otrok odloči nastopiti na avdiciji za resničnostni šov Veliki brat. Že v prvi sceni filma lahko vidimo, kako občudujejo zmagovalce omenjenega šova. Sam prav tako začne hlepeti po nečem več. Po nečem, kot se kasneje izkaže, nedosegljivem. Za to pa je pripravljen iti v ekstremne situacije in se odpovedati vsemu, da bi le dosegel ta cilj. Po svoje bi posledično lahko film jemali za enega od herojskih, kjer liki za svoj cilj pripravljeni narediti prav vse. Vendar se želja, ki ji sledi odrekanje, spremeni v obupano obsedenost.

Lucciano se odloči zaživeti s televizijo. Ne vemo, kaj se dogaja znotraj njega, saj ni notranjega dialoga. Predočeni smo le s situacijo, kako ga vidijo drugi in se o njem tudi pogovarjajo. Resničnost, ki pa je naslov pravkar recenziranega filma, nas lahko torej popelje tudi v njegovo resničnost. Vsaka resničnost je lahko namreč percipirana le s strani akterja samega. Druge resničnosti ne pozna in je ne more popolnoma razumeti, saj ne more iz lastnega telesa. Film torej v prvi vrsti izpostavi vprašanje, kaj in kakšna resničnost sploh je.

Film se iz lahkotne komedije v 116 minutah spremeni v melanholično dramo. Z nekaj svetlimi humornimi trenutki se sicer drži prvotne slike, vendar se vsesplošno občutje obarva vse bolj temno. Ali je Luccianov cilj res dosežen ali ne, ostaja vprašanje tudi ob koncu filma. Vsekakor pa dobro vidimo, kako daleč so ljudje sposobni iti preko sebe, ne glede na druge.

Resničnost verjetno ne bo postala ravno block-buster, ki bi razprodajal dvorane, ampak nam odkriva vprašanja v življenju, ki so vredna omembe. Prav pojav socialnih spletnih omrežij nam v prvi vrsti da misliti, v kolikšni meri smo tam prisotni zgolj zato, ker želimo potrjevati lepoto našega življenja pred drugimi. Pa naj bo to merjenje spletnih penisov s številom prijateljev na Facebooku ali dodajanje slik, ki jih lahko vidi vsesplošna javnost z vašega nedavnega 'intimnega' dopusta. Kaj je v tem resničnega in v kolikšni meri to delamo zgolj zaradi potrjevanja drugih, pa je vprašanje, ki se ga lahko prevprašujemo tudi preko naraščujoče popularnosti resničnostnih šovov, kot je to storil Matteo Garrone v filmu Resničnost, ki sem si ga v sredo ogledala v Kinodvoru.