»Reci jim, da si 24.« Na mrzlo januarsko jutro se Petrunija, brezposelna tridesetletnica, ob prigovarjanju zaskrbljene mame nejevoljno odpravi do bližnjega mesta na razgovor za službo. Ker je za diplomirane zgodovinarke dandanes težko najti zaposlitev, je mama poklicala vse sosede in znanke in Petruniji priskrbela razgovor za delovno mesto tajnice v velikem tekstilnem podjetju. Važno je, da se nekaj najde, kajne? Pri tridesetih letih je vendar že skrajni čas, da si samska ženska najde vsaj službo, če si že ne najde moža. Tako se vidno nezainteresirana Petrunija peš odpravi čez zimsko makedonsko podeželje na razgovor, ki gledalki že vnaprej daje slutiti, da bo neuspešen.

Ko se vrača domov, se nenadoma znajde v bližini reke, kjer se odvija tradicionalna makedonska pravoslavna verska slovesnost. Na praznik svetih treh kraljev je namreč običaj, da lokalni duhovnik v reko vrže lesen križ, za katerim vsakič skoči na stotine moških. Tistemu, ki v deroči ledeni reki uspe ujeti križ, je v novem letu zagotovljena sreča v življenju. Toda tokrat za križem v mrzlo vodo skoči tudi Petrunija in uspe ji ga zgrabiti pred drugimi. Besni moški terjajo križ nazaj za vsako ceno, a Petrunija vztraja, da je njen. Njeno dejanje, še bolj pa njeno neomajno vztrajanje, da ji križ pripada, za sabo potegne bes ljudskih množic, lokalne policije in duhovščine, ki se vsaka na svoj način trudijo dobiti križ nazaj. A bolj kot situacija za Petrunijo postaja resna, celo nevarna, bolj vztraja pri tem, da se križu ne bo odrekla.

Bog obstaja, ime ji je Petrunija oziroma v makedonskem izvirniku Gospod postoi, imeto i' e Petrunija je film, ki je letos nastal v makedonsko-slovensko-belgijsko-francosko-hrvaški koprodukciji. Zgodba se napaja v resničnih dogodkih, saj je leta 2014 neznana ženska v manjšem makedonskem mestu na praznik svetih treh kraljev skočila v reko po križ in si ga priborila. Kot pravi režiserka Teona Strugar Mitevska, ni šlo za žensko, ki bi s tem dejanjem hotela namenoma načeti vprašanje ženske v makedonski družbi in drugih tradicionalnih okoljih, temveč za lokalno prebivalko, ki prav tako kot Petrunija ni razumela, zakaj bi morala križ vrniti. Zakaj ne morem obdržati križa? Saj sem vendar dokazala, da sem boljša plavalka kot moški. Ali si ne zaslužim biti srečna? je bilo njeno vprašanje.

Film je vzbudil pozornost že na letošnjem Berlinalu in si prislužil nagrado ekumenske žirije, v Motovunu je prejel nagrado žirije filmskih kritikov FIPRESCI, nazadnje pa je slavil na 22. Festivalu slovenskega filma, ko je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo. V drugačni režiji bi kaj zlahka postal še ena grenko-sladka filmska verzija pripovedi o izgubljeni generaciji, ki ne najde svojega mesta v svetu in se s tem bodisi brezuspešno bori bodisi se temu stanju vdano prepusti. Četudi se v številnih nastavkih film Bog obstaja, ime ji je Petrunija prekriva s to narativo – Petrunijin oče namreč na vprašanje novinarke, zakaj misli, da je njegova hčerka storila kaj takega, izjavi, da je Petrunija dober človek, le službe nima - pa glavna junakinja s svojim dejanjem vendar ne preseka le svojega družbenega statusa quo, temveč dregne tudi v velike družbene postave. Rezultat je jezna, a melanholična satira, ki izreka dvom o statusu demokratičnih sprememb v makedonski družbi in obsoja sramotno delovanje predstavnikov cerkve, sodstva in medijev.

Petrunija, ki jo igra odlična Zorica Nuševa, se tekom filma vse bolj prebuja iz začetne otopelosti in v interakcijah z duhovnikom in policijskimi načelniki, ki večinoma ne skrivajo svoje zgroženosti in gnusa nad njo, kmalu razkrije svojo večplastno osebnost. Moč črpa iz zavedanja, da je s svojo spontano akcijo nevede začela razbijati cerkvene in družbene tradicije, četudi ji je zato hrbet obrnila celotna skupnost in ji grozi domala ljudski linč užaljenih moških, ki pred policijsko postajo glasno zahtevajo vrnitev križa. Toda kljub pomanjkanju podpore s strani lokalnih prebivalcev in prebivalk ji podporo ves čas izraža film sam. Jasno je, da je v vsakem trenutku na strani te odločne ženske, ki se zoperstavlja arhaičnim tradicijam in političnemu oportunizmu lokalne uprave.

»Nimam odgovora na to, kako najti ravnovesje med tradicijo in modernostjo, ali na to, kakšno vlogo bo tradicija imela v prihodnosti. Zanima me predvsem, kako je tradicijo mogoče prilagoditi, denimo da bi vanjo bolj enakovredno vključili drugi spol,« je ob filmu izjavila režiserka Teona Strugar Mitevska. Jasno je zagotovo to, s katere strani odgovor na ta vprašanja še dolgo ne bo prišel. Ko je namreč filmska ekipa, ki jo, mimogrede, sestavljajo skoraj same ženske, makedonsko pravoslavno cerkev zaprosila za dovoljenje, da nekatere prizore filma posnamejo tudi v cerkvi, je dobila nedvoumen odgovor: »S tem filmom nočemo imeti nobenega opravka. Bog obstaja in je moški.«

Kaj si o njihovem odzivu mislijo ustvarjalke filma, je moč slutiti v zadnjem prizoru. Po noči, ki jo je glavna junakinja preživela na policijski postaji, medtem ko je lokalni duhovnik skupaj z uradniki nemočno iskal vse možne načine, kako jo pravnoformalno obtožiti kraje križa in jo prisiliti, da ga izroči, na postajo pa so pritiskali besni moški, se končno lahko odpravi domov. Toda še pred tem se obrne proti duhovniku, ki jo je pospremil do vrat postaje, in mu križ izroči sama od sebe. Ta jo začudeno pogleda in končno izusti, kar je sama trdila ves čas: »Ne, križ je tvoj. Ti si ga ujela.« Ona pa mu odvrne: »Dajte jim ga. Oni ga potrebujejo bolj kot jaz.«

Za konec velja izpostaviti še eno pomembno sporočilo filma. Ne glede na to, kako nepremakljive se zdijo družbene postave in kako malo se zdi dejanje posameznice napram sistemu, ki deluje že stoletja, je bistvenega pomena predvsem to, da nekega dne zmoreš zbrati dovolj poguma, da se mu zoperstaviš in da v tem dejanju vztrajaš do konca. In tako se v tem sistemu nekoč morda nekaj dejansko premakne. Nič novega, bi rekli. A vsak opomnik na to dejstvo pride prav ob vsakem času. In film Bog obstaja, ime ji je Petrunija je zagotovo eden izmed njih.