Poročilo z 22. filmskega festivala v Motovunu bomo omejili  na dva filmska naslova, ki reprezentativno odsevata letošnji prevladujoči, a nemara povsem naključni fokus na ženskem pogledu in ženskih zgodbah. To naključje ali nenaključje gotovo odraža tudi trenutne trende filmske industrije v kontekstu pripoznavanja ženskih avtoric in ženskih zgodb. 

V prvem delu festivalskega poročila se bomo posvetili hrvaško-slovenski koprodukciji Dnevnik Diane Budisavljević v režiji Dane Budisavljević. Letošnji nagrajenec zlate arene s filmskega festivala v Puli je bil namreč eden od bolj pričakovanih naslovov tokratnega motovunskega festivala.

Dnevnik Diane Budisavljević je dokumentarno-igrana pripoved o enem pomembnejših, spornejših in povedno, zamolčano-pozabljenih poglavij nedavne hrvaške zgodovine. Film poseže v žgočo točko druge svetovne vojne, direktno v  srčiko marionetnega satelita nacistov, ustaške Neodvisne hrvaške države. Ta je močno pripomogla k iztrebljanju raznonarodnosti na svojem ozemlju in dodobra podžgala ogenj v dimnikih človeških krematorijev. 

Do pred kratkim neznana je bila usoda več kot deset tisoč otrok - hrvaških pravoslavnih Srbov, ki so ostali pozabljeni v koncentracijskem taborišču v Jasenovcu, potem ko so njihove starše odposlali v nemška taborišča. To so dejanske usode danes počasi izginjajočih ljudi, od katerih mnogi svojega resničnega imena, družine in doma ne pomnijo več. Rešila jih je vztrajnost ženske, katere ime je dolgo lebdelo v senci zgodovine. 

Film je nastal na podlagi dejanskega dnevnika Diane Budisavljević in obširne zgodovinske raziskave filmske ekipe. Budisavljević je iz lastnih sredstev in ob pomoči somišljenikov iz taborišča rešila, oskrbela, popisala in v sirotišnice ali posvojitev predala petnajst tisoč otrok. Zaradi njene meščanske provenience pa je v povojni Jugoslaviji njeno delo ostalo javnosti zamolčano. Skrbno izpisane kartoteke, ki bi danes morda mnogim pomagale najti pravi dom in družino, so oblasti po vojni zasegle in v ideološkem viharju izgubile nekje v lastnem birokratskem labirintu. 

Že površno poznavanje aktualne družbene klime na Hrvaškem je dovolj, da prepoznamo pomembnost filmske reprezentacije in obuditev te zgodbe v javnem diskurzu. Film Dane Budisavljević, ki je zgodovinski junakinji v priimku podobna zgolj naključno, pa je zanimiv tudi s filmskega vidika.

Potencial teh filmskih podob se vzpostavlja predvsem v prepletu igranega, dokumentarnega in arhivskega gradiva, ki v spretni montaži in skozi črno-belo estetiko uspe organsko združiti zgodovinska dejstva in osebno izkušnjo preživelih otrok. Pri tem se poantiranost filmskih podob zadovoljivo izogne pastem moralizacije ali patetične ideologizacije, ki sicer pogosto in nevarno šprica iz žgočih ran nezdravljenih travm kolektivnega zgodovinskega spomina. 

Diana Budisavljević v filmu tako ni vzpostavljena kot žrtev povojne ideološke kuhinje: nasprotno, ta del zgodbe je odložen zunaj filmske pripovedi, njena osebna tragedija in usoda nista omenjeni niti v zaključni špici. Film se osredotoča direktno na medvojno obdobje in predstavi snovanje, izvedbo in konec njene humanitarne akcije. V tej premisi se igrani del skorajda podreja dokumentarnemu. Na eni strani arhivskim posnetkom taboriščne realnosti v Jasenovcu in na drugi, pričevanju nekaterih preživelih otrok, danes starčkov. Ti so postavljeni na kraje svoje največje groze - v spokojne gozdove, tiho razpadajoče graščine, v središče rečnih meglic, kjer z besedo v življenje vdihujejo realnost skorajda pozabljene zgodovine. Film tako postavlja most med preteklostjo in sedanjostjo ter gradi močan vizualni spomenik ne zgolj vojnim žrtvam. Bolj kot to se film vzpostavlja kot pričevanje oziroma opomnik človeškemu pogumu na eni in neopisljivi grozi na drugi strani.

V drugem delu festivalskega poročila bomo predstavili filmski portret sodobnih žensk, ki v primežu družbeno-hierarhične strukture ostajajo nevidne, svoje boje pa bijejo na okopih najbolj običajnega vsakdana. Tokrat - z nasmehom.

V poplavi popkulturnih filmskih in televizijskih obrazov feminizma je pristop ameriškega indie prvaka Andreja Bujalskega v filmu Support the Girls oziroma Podprite dekleta k vprašanju ženskosti osvežujoče posreden, predvsem v svoji sproščeni komičnosti. 

Film prikaže delovni dan Lise, dolgoletne vodje restavracije Double Whammies v Teksasu. V restavraciji, ki deluje po principu »boobs, brews and big screens«, torej »joške, pirčki in veliki zasloni«, in se obenem ponaša s tem, da je tudi družinska restavracija (torej joški ja, nipli ne), Lisa neprestano skrbi za ustaljen red delovanja. A delovni dan prinese kopico zapletov – popravilo pretrganega televizijskega kabla pred veliko večerno tekmo, uvajanje novih natakaric, reševanje neuspešnega roparja iz prezračevalnega jaška, urejanje urnikov zaposlenih in varstvo bolnega otroka natakarice Danyelle, ki si ne more privoščiti varuške. Med drobne zaplete poseže še hud prepir z lastnikom restavracije zaradi neprijavljene dobrodelne avtopralnice, ki jo Lisa priredi za eno od natakaric v stiski, in srečanje z depresivnim možem, s katerim se ločujeta.

Hkrati je ena izmed Lisinih ključnih prioritet predvsem skrb za dekleta, ki pomanjkljivo oblečena strežejo pivo in perutničke večinoma moški klienteli. Lisa ne prenese nobenih seksitičnih ali šovnističnih pripomb na račun deklet, kar v praksi pomeni tudi odločno metanje strank iz restavracije in prepoved nadaljnjega vstopa. Nikoli ji ni odveč priskočiti na pomoč kateri od deklet, ji podati nasvet ali dobronamerno kritiko, kar vidimo v številnih prej omenjenih zapletih, ki jo doletijo v prikazanem dnevu. Največji del njenega dela torej predstavlja predvsem grajenje in vzdrževanje spoštljivega odnosa do deklet ter drugih zaposlenih. To se odraža tudi v vzkliku natakarice Maci, ko skupaj z ostalimi dekleti poskuša miriti nezadovoljne stranke med popravilom televizorjev: »Dajmo nazdravit Lisi, najboljši šefici. Res je kul imeti šefa, ki te spoštuje.« 

Če je torej kaj družinskega na restavraciji Double Whammies, je to ravno »družina« zaposlenih, ki jih Lisa drži skupaj s svojo toplino, sočutjem in pozitivno energijo. Slednjo se trudi odražati tudi, ko se zdi, da se je  zgodilo že dovolj zapletov za en sam dan. Ti delujejo kot nekakšna barvna paleta različnih, a najbolj dejanskih, torej tipskih družbenih situacij. 

Tako se pred nami počasi izriše vsakodnevna izčrpujoča rutina »biti ženska« v moškem svetu. Vsak zaplet ali dogodek predstavlja svoj odtenek in sam po sebi ni dovolj močan, da bi pred nami izrisal vso razsežnost težine »biti ženska« A zgoščeno zaporedje več malih neprijetnosti in težav se kaj hitro nakopiči do nevzdržnosti. Natakaricam v filmu tako ni treba pompozno vzklikati »Girl power!« ali se sploh kako direktno izrekati o svojem položaju v družbi. Njihova realnost kot tudi solidarnost in sestrstvo, ki jo delata znosno, se razkrivajo ravno v njihovem vztrajanju na najbolj izpostavljenih okopih ženske vsakdanjosti. Zdi se, kot da je film nekakšno opravičilo samimim ženskim likom za to, kar ženske na vsakodnevni ravni izkušajo v svetu – tudi če niso zaposlene v gostinstvu, kjer se od žensk, še posebej v ameriškem kulturnem okolju, ne glede na situacijo pričakuje nenehno ustrežljivost in prijaznost.

Support the Girls nikakor ni lahkomiselna komedija, ki bi igrala na klasično karto izpostavljene ženske seksualnosti, niti ni zgolj situacijska komedija zmešnjav. Smeh nastaja in izhaja že iz vsakdana junakinj samih. Te se absurdnosti lastnega položaja zavedajo in se mu smejijo. Vendar ne iz obupa. Smeh je zanje vir moči in obenem obramba pred na videz nespremenljivimi strukturami patriarhalnega ustroja družbe, ki se mu zoperstavljajo “znotraj konteksta” - po malem, a na vsakem koraku. Obenem je smeh več kot zgolj sestrski, situacija vsakdana je absurdno-tragična do te mere, da smeh naleze vsakega gledalca.