Poslušali smo zvočni posnetek kultnega zaključka triurnega govora, ki ga je prvoobtoženi Nelson Mandela izrekel aprila leta 1964 z zatožne klopi v sojenju Rivonia. Zvočna pokrajina osem mesecev trajajočega procesa je bila v dolžini dvesto petinšestdesetih ur posneta na trak. Potreba po digitalizaciji zastarelega medija se je pokazala na začetku 21. stoletja - med prvimi odlomki se je v avdio datoteke pretvoril prav slišani govor. Dolgotrajen proces digitalizacije se je končal leta 2018, ko se je ob stoletnici Mandelovega rojstva v Južno Afriko vrnil tudi arhiv posnetkov celotnega sojenja v obliki, ki je dostopna današnjemu času.

Istega prazničnega leta je nastal animirani dokumentarec Država proti Mandeli in soobtoženim, ki je ponovno dostopne zvočne posnetke osrediščil kot gibalo lastne pripovedi. Ob pričetku filma se soočimo s črnino, na kateri se izpišeta le prostor in čas dogajanja. “Višje sodišče, Pretoria, Južna Afrika, 1963.” Slišimo prasketanje, šumenje, oddaljene korake, premikanje stolov ter prelaganje listov. Nato se pojavi glas vrhovnega tožilca, ki trdovratno preizprašuje obtoženca št. 2 Walterja Sisuluja o članstvu v Afriškem narodnem kongresu in o njihovi zahtevi po univerzalni volilni pravici. Dvominutni izsek zasliševanja, ki ga poslušamo v popolni temi, rahlo hrešči, glasovi so distorzirani in odmevajoči, pokašljevanje prisotnih vpada v povedano. Zvok je surov, obdelan le toliko, da je govor razumljiv. Poslušamo dejansko zaslišanje, posnetek, dokument. Ta začetna sekvenca je edini primer srečanja gledalk in gledalcev z izvornim materialom, ki je bil ustvarjalcema dokumentarnega filma Nicolasu Champeauxu in Gillesu Portu dejansko predočen. “Slikovni posnetki procesa ne obstajajo,” se izpiše na črnem ozadju, preden film preplavijo slike.



Država proti Mandeli in soobtoženim je bil eden izmed celovečernih filmov, predstavljenih na letošnji sedemnajsti Animateki, kjer se je znašel, ker sta avtorja manko vizualnega gradiva nadomestila z animacijo. Zvočni posnetki so služili sliki za scenarij in ne obratno. Kašelj na posnetku nariše tožilca, ki si čisti grlo, medtem ko obramba govori. Hrup množičnega premikanja s ptičje perspektive oblikuje risbo nagnetenih teles v odhajanju. Glas iz občinstva je francoski ilustrator in avtor animacije Oerd slučajno pririsal prav Winnie Mandela ter jo tako neslišno vpletel v pripoved o sojenju njenemu možu. 

Rdeča nit zvočnih posnetkov se splete iz sodobnih pričevanj tistih, ki so sojenje na nek način doživeli, bili vanj posredno ali neposredno vključeni. Namesto albuma fotografij v rokah držijo slušalke, prek katerih skupaj z gledalci in gledalkami slišijo del procesa. Zvok je vstopna točka v njihove spomine. Soočeni smo predvsem s tistimi, ki so bili udeleženi v sojenju, in s člani njihovih družin, ki se po štiriinpetdesetih letih še lahko spominjajo. Poleg Mandele je bilo takrat namreč obtoženih še devet njegovih tovarišev in prav oni so tisti, ki se jim dokumentarec temeljito posveča. Slovenski naslov, ki jih prevede kot soobtožene, je tokrat bolj točen kot angleška ali francoska različica, v kateri so naslovljeni le kot Drugi.

Kljub primatu zvoka so v zgodbo vtkani tudi arhivski posnetki, časopisne objave in televizijska poročanja, pa tudi turistični oglasi za Južno Afriko, ki so se vrteli v času dogajanja. Zato dejstva in delovanje apartheida ne potrebujejo veliko uvoda ali razlage, subtilno so podkrepljeni z osebnimi zgodbami pripovedovalk in pripovedovalcev spominov. Narativ filma je jasen - sledi poteku aretacije, sojenju obtožencev ter končni odločitvi sodnika o kazni, ki jo prejmejo. Pričakovana smrtna kazen obsojencev je sprožila lokalne in mednarodne proteste. Med obtoženimi pa, ki so se domnevnega končnega rezultata sojenja ves čas zavedali, se je zgodila zavestna odločitev, da se za svoja dejanja ne bodo opravičevali. Že vnaprej so se odločili tudi, da se na pričakovano smrtno obsodbo ne bodo pritožili. Predpisano vlogo kriminalcev so zavrnili in sojenje obravnavali kot politični proces. 

Obramba je poudarjala življenjske zgodbe obtožencev in njihove izkušnje s sistemom apartheida. Animator ilustracije se je v trenutkih pripovedovanj o sistemskem nasilju na podlagi rasne segregacije zatekel v geometrične prikaze razmerij med črnimi in belimi krožci. Tožilstvo, po drugi strani, je izbralo ustrahovanje, kar pa obtožencev ni pripravilo do tega, da bi izdali imena svojih tovarišev, temveč je le izpostavilo nasilje in pristranskost policije, ki bi sledila, če bi to storili. Situacijo jim je uspelo preobrniti do točke, ko država ni sodila njim, temveč oni njej. Zato je bila končna kazen dosmrtne ječe za obtožence politični uspeh. Ni pomenila namreč le njihovega preživetja, temveč je bila simbol življenja gibanja, ki so ga predstavljali. 

Oblast ljudstvu! Amandla Ngawethu!