Od Drakule bratranec

Od Drakule bratranec

Recenzija izdelka
20. 9. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Po precej dolgotrajnem in ne preveč uspešnem hajpanju crowdfundinga je Tomaž Gorkič končal in predstavil nov zelo nizkoproračunski slasher Prekletstvo Valburge. Kot pri vseh tistih par, razmeroma žalostnih poskusih grozljivke v Sloveniji gre tudi tokrat za ruralno grozljivko, ki se predvsem trudi v žanru predstaviti nekaj lokalne specifike.

V Gorkičevem prvem daljšem filmu, z vesnami ovešeni Idili, gorenjski kmetje iz obiskovalcev gora kuhajo šnopc. Huda ideja, a žal večinoma nekoliko manj huda izvedba. Sploh zadnji del filma, v katerem zadnje dekle neskončno dolgo teka po pokljuških gozdovih, je videti, kot da se režiserju ni več zares dalo. Kljub manj snemalnim dnem in finančnim težavam Prekletstvo Valburge presega svojo predhodnico.

Film se začne z res precej kul, skorajda nekoliko tarantinovskim pogovorom, ki dokazuje, da se je Gorkič izmojstril v pisanju scenarijev. Na hitro v lokalu ustanovljena fejk turistična agencija želi obogateti z ogledi še neizkoriščenega turističnega bisera, razpadajoče valburške graščine, v kateri naj bi po mnenju uporabnikov spletnih forumov nekdaj prebival od Drakule bratranc. Kakor v Idili tudi tokrat mestne srajce nič hudega sluteč odidejo na kmete, kjer še od prejšnje svetovne vojne po kleteh prežijo ljudožerci, le da tokrat s seboj pripeljejo še kopico neokusno karikiranih tujih turistov, ki se zanimajo za Drakulovega bratranca: nemški par, ki loka pivo in se naslaja nad nasiljem, gotičarje, ki pijejo absint in lovijo vampirje - najbrž naj bi bili iz Francije, a njihov slabo pofejkan naglas bolj spominja na Romune -, ogabni ruski trio, ki snema analne porniče, in švedskega metalca, ki namerava priklicovati demone. Medtem ko ostale like igrajo Slovenci, je Šved edini, ki dejansko je Šved, pa še metalec za povrh, tudi izven filmskega platna. Igra ga namreč v Ljubljani stanujoči, kontroverzni pevec black metal banda Shining Niklas Kvarforth.

Najbrž je tudi njegova vpletenost, in ne le subkulturna afiniteta do grozljivk, kriva, da je bila publika ob premiernem prikazovanju filma v Kinu Šiška bolj metalska kot na povprečnem metal koncertu. Morda je prav za metalsko publiko, ki jo bo Niklas gotovo privabil, protagonist filma poimenovan Marjan - ime, ki metalcem širom Evrope v spomin prikliče idilo tolminskega sotočja.

Seveda pa gre takoj po vstopu v razpadajočo graščino vse narobe. A - pozor! V nadaljevanju oddaje mrgoli spoilerjev - krivec za to proti vsem pričakovanjem ni bratranec grofa Drakule. Niti ni za to zaslužen švedski metalec in njegovi poskusi priklica demonov - ravno ko v roke dobi magični artefakt, o katerem se je precej govorilo, pade pod udarcem skrivnostnih napadalcev in celoten hajp okoli črnomagijskega dragulja gre v nič. To poigravanje s pričakovanji gledalcev, antiklimaktično žrtvovanje podzgodb in njihovih nosilcev, za katere smo pričakovali, da bodo imeli ključno vlogo, a vodijo le v slepe ulice, je nekakšen ciničen minimalističen plot twist, ki ima v odnosu do razvoja zgodbe antiteleološki učinek.

Gorkič to ali nekaj precej podobnega v filmu uporabi večkrat - sem lahko prištejemo tudi Drakulovega bratranca, ki se v svoji grobnici pod gradom prebudi šele v zadnjih sekundah filma in posledično ne odigra praktično nobene vloge. Mimogrede, odigrati bi ga moral Dejan Knez, ki je nedvomno najprimernejši kandidat za to vlogo, vendar je bil žal tik pred začetkom snemanja hospitaliziran.

Skupinica torej proti pričakovanjem ne izginja pod zobmi vampirja ali pod nožem norega švedskega satanista, temveč eden za drugim pada pod rezili cirkularke, ki jih izstreljuje nenavaden lik z SS čelado in rdečo zvezdo na partizanski uniformi. Nato se od nekod pojavi še skupina sključenih, čudno poskakujočih metalcev s sekirami, buzdovani in kopji ter se poda na lov za poslednjimi preživelimi. Ene izmed njih ne razmesarijo nemudoma in ko se v verigah prebudi v grajski kleti, ji humanoidni kanibalski otrok z risbicami pojasni njihovo zgodovino. V klet so se skrili, ko so prišli Nemci. Tam so razvili okus za človeško meso in tudi po tem, ko so požrli Nemce, ki so jih tja zmetali partizani, so vztrajali v podzemlju in lovili mimoidoče. Od takrat so očitno nekoliko mutirali, zato smešno pretirani oziroma zelo neprepričljivi poskokci, in razvili svoj jezik.

Gorkič je v nekem intervjuju dejal, da je idejo za to neverjetno in roko na srce precej neumno zgodbo dobil v filmu Rane, a podzemni kanibalistični humanoidi precej bolj spominjajo na britansko grozljivko Jama groze, posneto leta 2005, ali morda nekoliko na britansko-nemško znanstveno fantastiko Pandorum izpred desetih let. Ok, kanibali so pojasnjeni, kar je plus, ne glede na to, kako neprepričljiva sta tako njihova zgodba kot upodobitev. Sploh kar zadeva slabše upodobitve, je res škoda, saj bi film z žanrskega vidika precej pridobil z nekoliko prepričljivejšimi zlobci in faširanjem ljudi z buzdovani v tatarce.

A kljub temu in pa pogosto nekoliko amaterskim in poceni izgledajočim momentom je Gorkič predvsem zaradi igranja s pričakovanji gledalcev in mestoma res zabavnimi dialogi posnel presenetljivo spodobno mešanico komedije in grozljivke, ki jo odlikuje za ta žanr in budžet izjemno dobra igra večine igralcev. Mimogrede, menda so delali zastonj, zgolj iz strasti do žanrskega filma. In eno je gotovo, Gorkičev trashy slasher je kljub pomanjkljivostim mnogo boljši od večine resnih in ambicioznih slovenskih filmov.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness