Najnovejši film Sonje Prosenc, Odrešitev za začetnike, se začne s prizorom na letališču. Tričlanska družina zgužvana stoji na tekoči stezi, čeprav razen njih na njej ni nikogar. Nato oče Aleksander nenadoma, brez opozorila ali povabila, zapusti gručico. Mama zavije z očmi in stopi za njim. Hčerka obstoji. Mama jo z napetim pogledom sili, naj gre naprej, a ona se ne da. Zato še sama obupa in nejevoljno obstoji ob njej. Naši začetniki so torej antipatični, nemi in nepovezani. Že v naslednjem kadru pa v zgodbo vstopi še do tedaj izgubljeni sin Julien, ki ga je Aleksander iz neznanega razloga ravno sedaj povabil v njihovo malo družinsko celico.

Julien, francoski normalnež v zgodnjih dvajsetih, je s svojim zvedavim, a empatičnim pogledom tekom filma naša vstopna točka v bizarni svet fiktivnih slovenskih bogatunov. Da ne bi slučajno spregledali, da je družina Kralj prav zares nesramno bogata in spričo tega popolnoma odrezana od realnosti, nam že naslednji prizor postreže s še bolj očitnim razrednim kontrastom. Prosenc nam predstavi drugo tričlansko družino, ki v majhnem, starem in čisto nič glamuroznem avtomobilu potuje proti svojemu novemu domu – ki je v bistvu vikend sestre moškega za volanom. Nekje sredi ničesar jim avto na lepem zagori. Malo kasneje se po isti cesti pripeljejo Králjevi, ki z nekaj zadrege, a komaj kaj slabe vesti obvozijo nesrečen prizor osmojenega avta in pomoči potrebne družinice.

Odrešitev za začetnike ima vse. Luksuzno moderno zastekljeno hišo, podobno tisti v Parazitu. Bizarne, nedostopne umetnostne performanse, podobne tistim v Kvadratu. Počasen posnetek paničnih, bebavih bogatašev, podoben tistemu v Trikotniku žalosti. Lezbično žvaljenje, ki se konča s klofuto in vodi v hihitavo spravo ob skupnem prižiganju cigaret. Dramatično orkestralno glasbo. Šopek bibličnih in umetnostnih referenc. Zadrgnjeno, seksualno zafrustirano ženo. Grandiozno psihotičnega moža. Vselej odrezavo najstnico. Ves glamur in sprevrženost bogastva. Tako je še en v vrsti filmov in serij, ki naj bi nam odgrinjali pogled na en procent. Saj veste, denar ne more kupiti sreče. Zato so bogatuni nesrečni. Enaki so kot mi, le da jim je v resnici še težje, ker je njihovo življenje prazno.

V Mladini film opisujejo kot »ostro satiro o plehkem življenju najbogatejših«, ki se jim je »pod težo bajnega premoženja pokvaril moralni kompas«. Blagor torej nam, ker nas denar ne slepi pred vsem, kar je resnično pomembno. Tudi po besedah selektorjev newyorškega festivala Tribeca, na katerem je film dočakal premiero, gre za »izjemno zabavno, pikro satiro, ki je obenem vsebinsko provokativna kot tudi formalno drzna«. Pa je to res satira? Kaj Prosenc kritizira? Ali to, čemur se posmehuje, sploh obstaja? Kaj ta film pove in komu sploh govori?

Satira naj bi razkrivala, dekonstruirala in kritizirala problem, ki se ga loteva. Če gremo še malo dlje, lahko njeno funkcijo vidimo v tem, da na prebavljiv način posreduje kritično sporočilo, ki je potencialna podlaga za družbene spremembe – tako imenovani upor. Raziskovanje psihe in družinskih odnosov bogatašev pa bogastva ne dekonstruira na način, ki bi gledalko pozval k dejanjem. Niti ko je prikaz realističen, dobro narejen, ali ko prav osebnostne značilnosti bogatašem omogočajo pridobitev in ohranjanje bogastva. Občinstvo serije Nasledstvo se zaradi nje na primer ni zarotilo proti pogoltnim podjetnikom ali specifično proti družini Murdoch, ki je navdihnila namišljeno družino Roy. Nizkotnost likov teh gledalcem ni priskutila, ampak približala. Sprožila je poplavo memov in modni trend quiet luxury. Nasledstvo je zabavna, inteligentna, izjemno dobro napisana, posneta in odigrana serija. A v končni fazi v izbiri svojega motiva obči raji prikazuje življenje bogatašev, dejanski učinek pa je prej aspirativen kot ozaveščevalen. Sporoča nam, da so osebne travme in družinske zdrahe, ki jih bogastvo povzroča najbogatejšim, pomembnejše od uničenja, ki ga najbogatejši povzročajo celemu svetu. 

Učinek takšnih vsebin na primeru gledališča v knjigi Gledališče zatiranih pojasnjuje Augusto Boal. Po eni strani nam tradicionalno gledališče prigovarja, naj svoj agens s postopki identifikacije in sočustvovanja predamo protagonistu. Empatija je tako past, orodje pasivizacije, ki onemogoča produktivno kritiko bogataštva, saj nas vabi k čustvovanju in končni katarzi, namesto k distanciranemu razmisleku in dejanjem. Tako tudi sodobni filmi o najbogatejših že s samim prikazovanjem njihovih življenj pod pretvezo družbene kritike pripomorejo k ohranjanju statusa quo. Seveda ni nujno, da bi bil vsak film radikalen poziv k izničenju družbenega reda. Problem nastopi pri sprenevedanju, da je višji cilj filma moralna obsodba bogastva, medtem ko se zdi, da je ustvarjalce bolj kot kaj drugega privlačil sam spektakel bogastva.

Serija Beli lotos se estetsko v veliki meri prepusti dekadenci prestižnih letovišč. Njen adut je ravno odsotnost sprenevedanja, da estetski blišč obsoja, saj si v njem pusti uživati. Vseeno pa razredni konflikt, ki je v osrčju serije, uspešno prikaže s tem, da poleg vizualne poslastice na obeh straneh dihotomije bogatih in revnih razvije atraktivne like in večplastne zgodbe. Z enakim zanimanjem opazujemo tako bogataše kot tiste, ki jim strežejo. Zgodbe slednjih oblikujejo njihove materialne okoliščine. Prvi se vrtijo v absurdu čiste zgodbe, popolnoma zatopljeni v svoje komplekse in neobremenjeni z zunanjim svetom.

V Odrešitvi za začetnike revnejša družina, ki prvi večer, iščoč pomoč, potrka na vrata modernističnega domovanja Králjevih, ostane v ozadju. Nemi liki služijo samo kot zrcalo naši bogatunski, sprevrženi družini. Vidimo jih, kako uživajo v družinski sreči in sinku kupujejo žogo. Znajo uživati v preprostih stvareh in pristnih odnosih, medtem ko Mandićev Aleksander sanjari o družini, ki bi bila dovolj popolna, da bi bila izbrana za potovanje v vesolje. Ta obsesija ga vodi v živčni zlom, med katerim v vesoljski obleki tava po gozdu, se v spodnjem perilu plazi proti naključnemu lovcu, ga napade in skoraj zaduši, medtem ko skozi stisnjene zobe izdavi: »Dober oče sem!« Na koncu spozna, da je srečna družina v resnici pomembnejša od slike srečne družine, ki bi jim zagotovila pot v vesolje.

Pa imamo v Sloveniji res ljudi, ki so kandidati za vesoljski turizem? Tudi če obstajajo, ali to koga prav zares briga? Ko je takšna kvazirealistična zgodba postavljena v prostor, ki naj bi bil slovenski, postane jasno, kako brezpredmetna je. Lažje je nasesti neki domnevni pomembnosti seciranja življenja namišljenih bogatunov v ZDA – tam ti dejansko obstajajo v takšnem obsegu, da povzročajo oprijemljiv družbeni problem. Tudi na začetku omenjeni južnokorejski film Parazit je vzklil iz razrednih trenj, ki so v Južni Koreji dejansko zelo prisotna, kar mu daje težo in prizemlji njegovo vsebino. Odrešitev za začetnike po drugi strani razkrije prav nerelevantnost te tematike za navadne smrtnike in njeno odrezanost od slovenske resničnosti. Naša državna podjetja, na primer, niso bila razprodana zaradi težav, ki so jih imeli slovenski politiki s svojimi atiji, da bi nam vpogled v njihovo psiho lahko pomagal manevrirati naš vsakdan. Pod bleščečo filmsko podobo in ambicijo satiriziranja se tako skriva zgolj še ena buržujska družinska drama, ki bi bila lahko proizvedena kjerkoli v zahodnem svetu.

Zmotno bi bilo vztrajati, da morajo slovenski filmi vsebovati neko »slovenskost«. Morda bi bilo zmotno vztrajati, da ta sploh obstaja. Vseeno pa ravno tu tiči največje razočaranje Odrešitve za začetnike. Film s svojo scenografijo, igro, glasbo, fotografijo in dovršeno vizualno podobo občutno presega vse, česar smo po navadi vajeni od slovenske produkcije. Zato se zdi kot zapravljena priložnost, saj ne pove ničesar o okolju, v katerem je nastal, ali o dejanskih razrednih konfliktih družbe, v kateri živimo.

Režiser François Truffaut naj bi nekoč dejal, da pravi protivojni film ne obstaja. Čim je vojna naslikana na veliko platno, je glorificirana. Po enaki logiki bi lahko trdili tudi, da protibogataški film ne obstaja. Vsak prikaz dekadentnega, perverznega bogatunstva le-tega fetišizira. Hrani neko morbidno fascinacijo proletarskega občinstva, s tem da razgalja vse te premožne, sprevržene, pogosto psihotične razuzdance. Ta dvoličnost filma, ki pooseblja nekaj, kar naj bi zavračal, je vidna že pri vsesplošnem poudarjanju prestižnosti filmskega festivala Tribeca, na katerem je Odrešitev za začetnike kot prvi slovenski film doživela premiero [in se kot prvi slovenski celovečerni igrani film uvrstila v tekmovalni izbor]. To je do neke mere sicer upravičeno, saj gre vsekakor za velik dosežek slovenskega filma. Velik dosežek je tudi, da je slovenski film sploh dobil tako visok proračun in da ga je Sonji Prosenc skupaj z ekipo uspelo pretvoriti v tako tehnično dovršen izdelek. Hkrati pa ravno to nakazuje glavni cilj in dosežek tega filma – vtis prestiža. Morda bo ravno ta zatopljenost v svet generičnega izobilja slovenskemu kandidatu za nominacijo za mednarodnega oskarja prinesla zlati kipec – tisti največji prestiž zahodnega filma.